Ana in Simon Murko najprej povesta, da sta Štajerca. Združili so ju podobni interesi – bila sta skavtska voditelja in animatorja, trenutno skupaj pojeta in plešeta. Magistrska študentka slovenščine in geografije in absolvent strojništva, ki sta se poročila septembra lani, sta si prvi dom ustvarila v Mariboru. Na ulici, na kateri sta se spoznala.
Kako sta se spoznala?
Ana: Jaz sem končala deveti razred, Simon pa drugi letnik. Na škofijski gimnaziji v Mariboru so bili spoznavni dnevi za devetošolce, ki smo se vpisali na škofijsko. Simon je bil animator moje skupine. Takrat se še nisva dosti pogovarjala. Poleti sva se še dvakrat srečala; enkrat na vlaku …
Simon: Mi smo šli na poletni tabor.
Ana: Jaz pa sem šla na duhovne vaje. Takrat sva se samo pozdravila. Potem pa sva se srečala še, ko sem bila jaz na koncu počitnic na TZV-ju, skavtskem taboru za vodnike.
Simon: To je bilo dva kilometra od mojega doma. Imeli so našo kozo.
Ana: In Simon jo je prišel s svojimi brati hranit. Pa še to je zanimivo! Na spoznavnih dnevih sem šla iskat Simona na Facebook. Nisem vedela, kako se piše. Prošnjo za prijateljstvo sem poslala “kar enemu” Simonu, ki me seveda nikoli ni sprejel.
Simon: Jaz takrat nisem imel Facebooka. Konec poletja sem si ga naredil, ker sem jo na TZV-ju že tretjič videl in sem si mislil: to pa bo nekaj!
In potem?
Ana: Potem sva se pa začela pogovarjati na Facebooku in si pisati esemese.
Simon: Septembra se je začela šola in sva se dogovorila, da bova vsak dan po šoli del poti domov prehodila skupaj.
Ana: Res sva šla skoraj vsak dan. In sva se veliko pogovarjala.
Simon: Konec njenega prvega letnika sem jaz opravil vozniški izpit in jo peljal v kino gledat Backa Jona.
Ana: Tam me je vprašal, ali bi bila njegova punca. Rekla sem: “Okej, če ne bo kar nekaj.” Ni bilo kar nekaj. (smeh)
Ker sva se zgodaj spoznala, sva na neki način drug drugega vzgajala. Ogromno sva se pogovarjala.
Kako sta vedela, da je to to – da je on tisti pravi, ona tista prava?
Simon: Prve tri mesece je bilo res vse v redu. Kot v rožicah.
Ana: Res je bilo lepo in Simon si je mislil, da v resnici ne more biti tako dobro. Mora se nekaj zgoditi …
Simon: Rekel sem si: molil bom, da bova imela probleme. In potem sva res imela probleme. Vztrajala sva, reševala sva probleme. Starejša prijatelja, ki sta bila že dolgo par, sem vprašal, kdaj sta vedela, da sta drug za drugega prava. Rekla sta, da po treh letih. Tudi pri nama je bilo tako.
Ana: Imela sva podobne vrednote, veselile so naju podobne stvari, oba sva prihajala iz velikih družin … To naju je zbližalo. Ker sva se zgodaj spoznala, sva na nek način drug drugega vzgajala. Ogromno sva se pogovarjala. Zelo hitro sva šla na duhovne vaje v Stržišče, najprej na dijaške in potem za pare. Resno sva mislila, nisva se hecala. Ko so se začele težave, sva sestavila molitev, ki sva jo potem ves čas molila. To nama je zelo pomagalo.
Za poroko sta se odločila že v študentskih letih. Kaj vaju je prepričalo za zakon?
Simon: Oba sva se želela poročiti s prvo punco oz. prvim fantom. Videla sva zglede parov, ki so se zgodaj poročili, in prednosti tega. Že po kakšnem letu sva se dogovorila, kdaj približno se bova poročila.
Ana: Dokler si mlad, se lažje odločiš za stvari, ki niso “normalne” za današnji čas. Zagotovo pa je bil velik razlog za poroko tudi, da sva se trudila živeti čisto. Ni bilo lahko, a zdaj z gotovostjo trdiva, da je vredno. Zgradila sva trdne temelje. To naju zdaj drži skupaj, ko je težko.
Sta se tudi zaročila?
Simon: Ana je čakala in čakala … Potem se je sprijaznila, da nič ne bo. Moški potrebujemo svoj mir in čas, da se odločimo.
Ana: Imela sem že malo v glavi, kako in kaj … Nisem vedela, kaj Simon razmišlja, če sploh kaj razmišlja … Potem sem se umirila in rekla, naj se zgodi, kakor se bo. In Simon je pripravil lov na skriti zaklad, večdnevno zaroko in porabil vse turistične bone. (smeh) Zaroka je za naju velik dogodek, potem je nastopilo novo obdobje.
Simon: Prej veš, da se boš enkrat poročil, potem pa veš, da se bo to res zgodilo. Za pripravo sva imela celo leto in ta čas sva dobro izkoristila. Če si študent, imaš več časa.
Ana: Dosti stvari lahko organiziraš in pripraviš sam. Vzame ti veliko časa, ampak prideš ceneje skozi.
Kako so novico sprejeli ljudje okrog vaju?
Simon: V mojem sorodstvu so bili kar presenečeni. Tudi tri leta starejši brat se je lani poročil. Zanj je bilo normalno, mene pa so spraševali, kam se mi mudi. Ožja družina ni imela problemov, širša bolj. Tudi prijatelji so bili veseli.
Ana: Moj brat je šel ravno v propedevtični letnik (priprava na vstop v bogoslovje, op. ur.). Vedela sem, da bo mami hudo, ker bova v kratkem času dva odšla od doma. Strah me je bilo, kako bodo sprejeli, zato sem bila hvaležna Simonu, da je atiju namignil, kaj se bo zgodilo. Vedeli so za zaroko, so bili pa šokirani, ko so izvedeli, da se bova poročila že čez eno leto. Ampak so res lepo sprejeli. Ponudili so nama pomoč pri vsem, kar bi potrebovala, ob strani so nama stali tudi z molitvijo.
Kako sta se pripravljala na poroko in zakon?
Simon: Šla sva v šolo za zakon k p. Vitalu Vidru. Najbolj so nama pomagale duhovne vaje za pare v Stržišču. Pred poroko sva molila devetdnevnico. Tik pred poročno mašo sva izvedela, da sta jo tudi priči skrivaj molili z nama.
Ana: Dobro je bilo, da sva imela dovolj časa tako za organizacijske zadeve kot za duhovno pripravo. Hitro sva se lotila organizacije in uredila večino stvari. Potem je ostalo dovolj časa za duhovno pripravo. Marsikdo nama je rekel, da se zaradi epidemije ne bova mogla poročiti in da ne bo tako, kot si želiva. Nama pa je bilo vseeno – tudi če bi bila sama z duhovnikom, bi se poročila.
Misliti je bilo treba tudi na stanovanje.
Ana: Imela sva srečo. V uporabo sva dobila stanovanje, ki sva ga obnavljala že od aprila. Simon se je zelo vrgel v to, ker je bilo treba prenoviti vse. Ves čas sva razmišljala, da če ne bi bila študenta, ne bi našla časa za vse to. Starši so nama finančno pomagali, sama tega ne bi zmogla.
Simon: Sva pa računala, da imava dovolj prihrankov, da se lahko poročiva in greva na svoje, tudi če bi bili vsi proti.
Marsikdo nama je rekel, da se zaradi epidemije ne bova mogla poročiti in da ne bo tako, kot si želiva.
Kako sta doživela poročni dan? Kaj vama najbolj ostaja v spominu?
Simon: Poročna maša je bila svetovna! Celotna poroka je bila zelo lepa, vse je šlo, kot sva si želela.
Ana: Zelo sem bila srečna in pomirjena. Še bolj sem začutila, da je to to.
Simon: Ampak je malo živčnosti, ko moraš pred vsemi obljubiti. To ni mala stvar.
Ana: Obljubo sva povedala tako hitro, da je ne bi znala tako hitro ponoviti. (smeh) Meni je šlo sicer na jok, celo mašo sem zadrževala solze. Najlepši trenutek je bil, ko je prišel Simon pome na dom.
Simon: Vsi, ki so pomagali, so bili res dobri. Družina, prijatelji in ostali sorodniki – vsak je pomagal po svojih najboljših močeh in nikomur ni bilo težko, res sva hvaležna.
Od vajine poroke je minilo že nekaj mesecev. Kakšen je zakon?
Oba: Zakon. (smeh)
Simon: Po poroki sva dobila covid in dva tedna samo ležala. Potem pa je bilo super. To je novo življenjsko obdobje, ki sva ga tako čakala.
Ana: Jaz sem se počutila kot na počitnicah. Še zdaj se sprašujem, kdaj bo konec. Ampak če misliš, da bo potem veliko več skupnega časa, ugotoviš, da ni tako. Si skupaj, pa hkrati nisi. Ampak je lepo. Največja prednost je, da nama ni treba več razmišljati, kje in kdaj se bova dobila.
Se je vajin odnos v tem času spremenil?
Simon: Gotovo. Čeprav sva mislila, da se dobro poznava, se pojavljajo nove stvari. Včasih mislim, da bo Ana kaj naredila sama od sebe, ne da ji jaz rečem.
Ana: Temu se reče neizrečena pričakovanja. Drugače pa, ko se zgodi nekaj, kar si dolgo čakal, si srečen. Se mi zdi, da sva res dobre volje.
Simon: Saj se skregava, ampak se hitro tudi pobotava. In že prej sva hodila istočasno spat, zdaj pa dejansko hodiva skupaj spat in ni več večernih telefonskih pogovorov. Kar je res dobro. (smeh)
Ana: Prej nama je bilo težko zvečer skupaj moliti prek videoklicev, zdaj je veliko lažje. Skratka, zelo sva hvaležna, da sva skupaj.
Stanje v družbi trenutno ni rožnato, vidva pa sta vedno nasmejana. Kako gledata na prihodnost?
Ana: Zelo se je veseliva. Počutim se, kot da nama nič več ne more do živega. Seveda si delava plane za prihodnost, ampak res splošne, prilagodljive. Najin prvi cilj je zdaj končati študij. Sicer pa živiva v tem trenutku, ne razmišljava preveč o prihodnosti. To je obdobje, ki sva ga čakala. Jaz se zelo veselim prihodnosti, karkoli bo prinesla.
Simon: Želiva si, da bi najina družina rasla. Bomo videli, če bo. Gotovo bo lepo. No, se bova trudila. (smeh)
Sporočilo mladim parom in mladim nasploh
Ana: Ne bojte se, ampak zaupajte. Ne delajte si prevelikih, prepodrobnih načrtov. Ker ti obračaš, Bog obrne. Tudi molitev ima svojo moč. Bog posluša. Zelo pomembno se mi zdi, da se v paru veliko pogovarjata, sta odkrita in da se trudita za rast, da ne stagnirata na neki točki. Da se zavedata, da nista popolna in da se lahko vedno še izboljšata – kot posameznika in kot par.
Prispevek je bil najprej objavljen na v Naši družini, prilogi tednika Družina.
