Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 24. maja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Oba zakonca sta odgovorna za živ odnos”

Sonja Beznik

Fotografija je last Sonje Beznik

Klemen Čeligoj - objavljeno 03/05/22

Za zvestobo je ključen iskren pogovor in medsebojno deljenje potreb, želja ter stisk

“Obljubim, da ti bom ostal/a zvest/a v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil/a in spoštoval/a vse dni svojega življenja.” Poročno obljubo verjetno vsi katoliški zakonci znamo (skoraj) na pamet. Zvestoba med zakoncema se nam zdi samoumevna, a žal izkušnje mnogih parov kažejo drugače. O tem smo se pogovarjali z zakonsko in družinsko terapevtko Sonjo Beznik.

Večina mladoporočencev gre v zakon z iskrenim prepričanjem, da si bosta zvesta. Kaj so največkrat vzroki, da vendarle pride do prevare?
Vzrokov je lahko več, eden pa je bistven: da nimata pristnega, iskrenega odnosa, zaupanja. Klienti lahko v začetku navajajo tudi druge vzroke, a na koncu vedno pridemo do tega, da nekako pristnega odnosa nikoli ni bilo ali pa sta se izgubila nekje med potjo skozi življenje.

Kakšna je preventiva? Kaj lahko zakonca storita, da si ostaneta zvesta?
Najpomembnejše je, da se iskreno pogovarjata. Da drug z drugim delita svoje želje, potrebe, stiske – vse, kar se prebuja v njiju. Ko pa pride do težave, jo je dobro deliti z zakoncem, ne pa z nekom drugim, z neko “sorodno dušo”, ker takšno izpovedovanje lahko pelje v smer prevare.

shutterstock_1733407073.jpg

Kakšne so vaše terapevtske izkušnje: se večina zakoncev po prevari loči ali poskušajo zakoncu odpustiti?
Ko se pari odločijo za terapijo, so vsaj načeloma pripravljeni nekaj narediti za to, da ostanejo skupaj. Običajno pari po terapiji ohranijo odnos. Je pa to za oba zelo naporno. Terapija parov, kjer je prišlo do prevare, traja tudi dalj časa. Zakonca se morata naučiti predvsem živeti s tem dejstvom. Prevara bo ostala del njunega odnosa, je pa lahko tudi priložnost za nov začetek.

Ali kot terapevtka kdaj ocenite, da je za par bolje, da se razideta?
Trudim se vedno izhajati iz klientov, torej delamo v smeri, ki jo onadva izbereta. Vse pare pa med terapijo večkrat vprašam, ali še želita delati na tem, da ostaneta skupaj, predvsem, kadar je v njunem odnosu čutiti, da ni nekega napredka. Med terapevtskim procesom zakonci tudi sami začutijo, da se ne želijo truditi za ohranitev odnosa in se odločijo za razhod.

Kako opredelimo prevaro?

Govorimo lahko o čustveni in fizični prevari. Pri čustveni prevari z nekom deliš svoj notranji svet v vsej svoji ranljivosti, z vsemi težavami, lepotami in potrebami, ki naj bi jih delil s svojim zakoncem. Lahko jo opišemo tudi kot zelo tesno prijateljstvo z nekom, ki osebi lahko da tisto, po čemer neizmerno hrepeni in čuti, da je v partnerskem odnosu ta potreba nezadovoljena. Čustvena prevara lahko zelo hitro preide tudi v fizično prevaro, ki vključuje tudi spolni odnos.

Ali verni zakonci prevaro doživljajo kaj drugače?
Mislim, da je doživljanje prevare podobno. V zakonu se poruši zaupanje, vanj se naselita negotovost in strah. Razlika je morda v vrednotah, ki jih živijo verni zakonci, saj jim veliko pomeni zaveza, da bosta do smrti skrbela drug za drugega, predvsem pa, da si bosta zvesta. Verni zakonci te vrednote med terapijo morda tudi večkrat poudarijo.

Ali zaradi tega zakoncu lažje ali morda še težje odpustijo, pa težko rečem. Problem je, ker pogosto tisti, ki so prevarali, sami sebi večkrat težko odpustijo. Prevara jih drži v okovih, zaradi česar ne morejo iti naprej.

Kaj pa razlike v starosti oz. trajanju zakona – ali tisti, ki so poročeni 25 let, prevaro dojemajo drugače kot pari, ki so skupaj šele npr. tri leta?
Predstavljam si, da je razlika. Par, ki ima za seboj že neko zgodovino, ima otroke in je v zakonski zvezi že več kot dve desetletji, verjetno težje zaključi svojo zgodbo in zapusti vse za seboj, kar je toliko časa gradil. Zato zakonci, ki v odnosu niso že dalj časa in nimajo otrok, morda prevaro doživljajo drugače, razhod je zanje mogoče nekoliko lažji. Zato takšni morda niti ne pridejo na terapijo, pač pa gredo vsak svojo pot.

Kako na terapiji začnete spet graditi zaupanje med zakoncema?
Za ponovno vzpostavitev zaupanja sta najbolj pomembni odprta komunikacija in iskrenost. Pogovor teče v smeri iskanja odgovorov na vprašanja, ki se zastavljajo obema. Da bi prevarani spet vzpostavil zaupanje, je pomembno, da si sestavi celotno sliko dogajanja v tem času, ko se je prevara dogajala. Za zakonca, ki je varal, pa je pomembno, da je iskren, npr.: če zamuja, da to sporoči, saj se drugače vedno znova pojavlja sumničavost in nezaupanje.

Verjetno je težko predstaviti celotno zgodbo, če človek samemu sebi ni odpustil?
Seveda! Treba je sprejeti odgovornost za prevaro. Obenem pa je treba tudi ugotoviti, kaj je v njunem odnosu pripeljalo do prevare. S tem, ko iščemo vzroke za prevaro, ne jemljemo odgovornosti tistemu, ki je prevaral, pač pa iščemo samo primarni vzrok, da do prevare ne bi več prišlo. Odgovornost za prevaro ima, kdor je prevaral, odgovornost za dober, živ odnos pa imata oba. Če rože ne zalivamo, umre. In podobno je z odnosom.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
odnosiosebna rast
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.