Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 30. septembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Duhovnik o boju z depresijo: “Mislil sem, da bom depresijo odpravil zgolj z molitvijo”

shutterstock_1322529581.jpg

Krakenimages.com | Shutterstock

Katarzyna Szkarpetowska - objavljeno 04/05/22

"Slabše, kot sem se počutil, bolj sem se zatekal k internetnim igricam in pornografiji"

Poljski duhovnik Marek je spregovoril o svoji izkušnji depresije, zaradi katere trpi tri leta, od tega se zadnje leto zdravi. “Prve besede, ki sem jih izrekel v ordinaciji, niso bile ‘Bog vas blagoslovi’, niti ‘Dober dan’, temveč ‘Prosim, rešite me’.”

Kako to, da ste si pomoč poiskali šele po dveh letih?
Pred tem nisem imel moči, da bi se spopadel z boleznijo. Nisem imel poguma, da bi priznal – niti sebi niti drugim –, da sem bolan. Zanikal sem problem. Zdelo se mi je, da se sam spopadam s tem neželenim stanjem, brez zunanje pomoči. Mislil sem si: Drugim sem pomagal v še hujših situacijah. Sprašujejo me, kako živeti, nasvete jim delim s prižnice, v spovednici, sebi pa ne bom pomagal?

Če lahko pomagam drugim, bom tudi sebi …
Točno tako. Toda ni mi uspelo. Spomnim se, kako sem nekega popoldneva sedel v spovednici, bilo je tik pred prazniki. V vrsti za spoved je stalo več deset ljudi. Predpraznično obdobje je čas, ko cerkev obiščejo tudi tisti, ki vanjo zahajajo precej redko.

Za duhovnika je to priložnost, da ljudem pove dobro novico o Bogu, ki jih ljubi, za ljudi pa je to priložnost, da to dobro novico – besedo upanja o svojem življenju – slišijo. Toda počutil sem se tako brezupno, fizično in psihično, da nisem bil sposoben govoriti o upanju. V sebi nisem imel niti kančka upanja.

Živite v skupnosti z drugimi duhovniki, ki so vaši prijatelji, nadrejeni. Niso ničesar opazili? Jih vaše stanje ni vznemirilo?
Opazili so, da z mano nekaj ni v redu. Od njih sem dobival takšne signale, čeprav niso popolnoma vedeli, kaj mi je, jaz pa nisem povedal. Vedel sem, da imam okoli sebe ljudi, ki jih lahko prosim za pomoč, ki jim lahko zaupam, toda tega nisem želel, nisem se čutil dovolj močnega, poleg tega me je bilo sram.

Sramovali ste se bolezni?
Duhovnik v psihiatrovi ordinaciji ni prizor, ki ga je družba vajena. Mnogi duhovniki, ki trpijo za depresijo, o tem ne spregovorijo na glas. Glede tega pogosto ne storijo ničesar in tako se obsodijo na veliko trpljenje. Samo predstavljajte si: imate raka – depresija je namreč kot rak – in tega nikomur ne morete zaupati. Ali ne bi to povzročilo še več trpljenja?

Ljudem se zdi, da imamo duhovniki nekakšno supermoč, zaradi katere smo imuni na težave, ki jih prinaša življenje. Duhovnik je tisti, ki se je vedno pripravljen soočiti z vsemi stiskami – tako se nam zdi. Toda nismo heroji. Kot vsi drugi imamo tudi mi svoje slabosti in nosimo svoje križe. Nismo “nadljudje”, ampak ljudje.

Kako je bil videti na najbolj kritični točki bolezni vaš odnos z Bogom?
Prvo, kar mi pade na pamet, so besede iz besedila neke pesmi: “Predstavljal sem si, da Boga ni.” Imel sem občutek, da se moja molitev odbija od neke nevidne stene. Ryszard Riedel je pel: “Osamljenost je tako grozen strah.” Zame je bil takšen strah depresija.

Kakorkoli, vsaka depresija je osamljenost. Je nepredstavljivo trpljenje in bolečina. V določenih trenutkih človek preprosto ne ve več, kaj ga boli. Boli ga celo življenje. V mojem primeru je bilo tako, da slabše, kot sem se počutil, bolj sem se zatekal k internetnim igricam in pornografiji, toda to seveda ni bila rešitev. To je bila neke vrste anestezija – začasna, za dani trenutek, potem pa sem se počutil še slabše.

Kaj je povzročilo, da ste se na koncu sprijaznili s tem, da potrebujete pomoč in da ste se odpravili k specialistu?
Simptomi depresije so se slabšali. Nekega dne sem se zbudil in preprosto nisem hotel živeti. Bilo mi je dovolj: te žalosti, razočaranja nad samim sabo, življenjem … Bilo je preveč. Vsak dan se je začel enako. Zbudil sem se težak, z oteklim obrazom, ko da bi imel mačka, pa vendar sem bil popolnoma trezen. Potem boj s samim seboj, da sem vstal iz postelje, se oprhal …

Kdo bi lahko pomislil, da je to lenoba. Toda šlo je za nemoč. Nenehno sem bil utrujen, ničesar si nisem želel, še najmanj pa stika z ljudmi. Moja redna dolžnost spovedovanja vernikov je bila tako naporna kot vzpon na Everest. Po eni izmed takih spovedi sem – jaz, duhovnik – v Google vpisal: psihiater.

Na internetni strani, ki sem jo odprl, se je pojavilo ducat specialistov. Pod vsakim priimkom je bil podatek o zdravniku – izobrazba, poklicni dosežki ipd. Moči nisem imel niti, da bi to prebral. Zapisal sem si priimek in številko prvega zdravnika na seznamu. Naslednjega dne zjutraj sem poklical in se dogovoril za obisk.

Se spomnite svojih občutkov med tem obiskom?
Po eni strani me je bilo sram, po drugi pa sem imel v glavi samo eno misel: naj bo vsega skupaj končno konec. Za obisk pri psihiatru sem se dogovoril v drugem mestu, kjer me nihče ne pozna. V čakalnici sta sedeli dve ženski in jaz, brez kolarja, oblečen v civilno obleko. Prve besede, ki sem jih izrekel v ordinaciji, niso bile “Bog vas blagoslovi” (nekaj minut pozneje sem povedal, da sem duhovnik), niti “Dober dan”, temveč “Prosim, rešite me”.

Psihiater je opravil pogovor in predpisal zdravila, ki jih še vedno jemljem. “Po dveh ali treh tednih bi se morali počutiti bolje,” je dejal. Bolje sem se počutil šele po enem mesecu. Na prvem obisku je psihiater predlagal, naj razmislim o psihoterapiji. Zanjo sem se odločil šele tri mesece pozneje.

Kaj bi povedali sebi izpred treh let, ko se je bolezen šele začela razvijati?
Rekel bi si: Pojdi k zdravniku! Mislil sem, da bom depresijo odpravil z molitvijo. Ja, molitev je pomembna, celo zelo pomembna, toda depresija je bolezen, ki ne bo izginila sama od sebe. To ni prehlad ali nahod. To je bolezen, ki ogroža življenje. Potrebna je farmakološka podpora, pogosto tudi psihoterapija.

Ljudje, k trpijo za depresijo, pogosto od svojih sorodnikov, pa tudi od nas, duhovnikov, slišijo: “Ozdravel boš, toda moraš več moliti.” Nočem reči, da imajo tisti, ki delijo tovrstne nasvete, slabe namene, ker zagotovo želijo bolniku najboljše, toda hkrati povzročajo veliko škode – poglabljajo njihovo bolečino, bolnik pa krivdo začne iskati pri sebi.

Od kod v nas ta težnja po odpravljanju težav zgolj z molitvijo?
Mislim, da je to v nekem smislu pobeg. Nagnjeni smo k prelaganju odgovornosti na druge, v tem primeru na Boga. On pa nam je razum dal zato, da bi ga uporabljali: “Vera in razum sta kot dve krili,” je govoril papež Janez Pavel II.

Ali zaradi svoje bolezni danes lažje ali težje opravljate svoj duhovniški poklic?
Še vedno jemljem zdravila in hodim na psihoterapijo. Zagotovo imam v sebi več občutljivosti. Slišim in čutim več. Ko imam duhovne pogovore ali spovedi, tako rekoč nimam težav oceniti, v kakšnem stanju, ne le duhovnem, ampak tudi duševnem, je določena oseba. Zgodi se tudi, da spokorniku ali osebi, ki pride na pogovor, predlagam obisk pri psihiatru ali psihoterapevtu.

Kakšen je takrat odziv ljudi?
Različen. Samo enkrat se je zgodilo, da se je oseba obrnila in rekla, “da ni zato prišla”. Običajno ljudje rečejo, da bodo o tem premislili. Včasih jočejo. Nekateri se vrnejo in se zahvalijo. Zagotovo ljudi ne smemo siliti, pritiskati na njih. To mora biti njihova lastna odločitev.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Tags:
bolezendepresijaduhovnikintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.