Polona Zabret je diplomirana babica, sedaj opravlja magistrski študij Zakonskih in družinskih študijev na Teološki fakulteti. V času dodiplomskega študija je odšla na študentsko izmenjavo v Estonijo, kjer je več kot tri mesece delala v tamkajšnji porodnišnici. Eno leto je delala v jeseniški porodnišnici, kjer je večinoma opravljala svoje delo na poporodnem oddelku.
Delala je tudi v ginekološki ambulanti, kjer se je kot babica srečevala tudi s težavami z neplodnostjo. V času prakse in študija je do sedaj samostojno izvedla že 70 porodov.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Najraje imam dneve, ko se zbudim popolnoma naspana in sonce že sveti skozi okno. Potem pa dober zajtrk, ki mi ga velikokrat pripravi kar moj fant, saj sama rada še poležim v postelji, 😊 in pa seveda kava s spenjenim mlekom in cimetom. Takšna jutra so mi za zdaj najljubša.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Ponavadi se samo nasmehnem sama sebi, saj mi ponoči nekako vedno uspe popolnoma zmršiti lase.
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Pomembno mi je ravno zato, ker se drugače ne počutim dobro pred drugimi. Če sem urejena, sem lažje tudi spoštljiva do sebe. Moram pa priznati, da imam nižje standarde urejenosti kot marsikatera druga ženska, moji nohti so največkrat kratki in niso nalakirani (to zahteva tudi moje delo).
Pričeska je dostikrat “razposajena”, velikokrat sem oblečena športno, večino dni ne uporabljam mejkapa. Za posebne dogodke se rada lepo uredim in zelo rada nosim krila in oblekice, moje prijateljice včasih rečejo, da je to postal že moj zaščitni znak.
4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Zelo mi pomagajo rituali, kot so obisk nedeljske maše in pa priprava pred večjimi prazniki, kot so postni in adventni čas. Takrat se skušam bolj poglobiti v svojo vero tudi s pomočjo običajev. Kadar začutim, da sem se odmaknila od Boga, največkrat pokličem kakšno prijateljico in se poskušam pogovoriti o dvomih, ki se mi porajajo.
Priznam pa, da se večkrat spomnim na duhovnost, ko sem slabe volje ali pa ko sem žalostna in mi je težko. Zadnje čase mi obzorje vere pomagajo širiti tudi dekleta iz Talite kum, spremljam jih na Facebooku.
5. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Ko sem delala v porodnišnici in je prišlo do zapletov s katero od otročnic ali pa mi delo ni šlo od rok in sem se počutila, kot da sem razočarala vse tiste ženske takrat na oddelku, mi je najbolj pomagal pogovor s katero od sodelavk. Imela sem srečo, da je tam zaposlenih veliko mladih babic, ki so se srečevale s podobnimi težavami, in si potem lahko v oporo druga drugi.
Včasih je pomagalo priznanje ženskam, da sem pri določenih vprašanjih ali pa zahtevah, ki mi jih postavljajo, premalo izobražena ali pa vešča dela. Povedala sem, da sem doma iskala rešitve v babiških knjigah ali pa na spletu. Pogosto smo potem rešitve našle skupaj z mlado mamico ali drugimi strokovnimi sodelavci.
Pomaga mi tudi, če se v težkih trenutkih spomnim na tiste ženske, ki so bile zelo zadovoljne z mano in z mojo pomočjo ter podporo, tako sem potem bolj zaupala vase in na koncu se je vse srečno rešilo.
6. Katere so po vašem mnenju poleg strokovnega znanja lastnosti dobre babice?
Predvsem mora znati poslušati žensko, ki rojeva. Mora biti sočutna, hkrati pa je čustva ne smejo toliko prevzeti, da še vedno lahko dobro opravlja svoje delo. Med kvalitete dobre babice seveda zato spada tudi, da je hitra, oziroma, kot pri nas rečejo, da se zna “obrniti”.
Na začetku, ko šele začenjaš poklicno pot, je to spretnost zelo težko doseči, saj v svoje odločitve še nisi tako prepričan. Poleg tega pa tvoje telo preplavlja adrenalin in študentke ter mlade zaposlene babice potrebujemo nekaj časa, da se na to privadimo.
Mogoče pomaga tudi zavedanje, da je vsak porod res nekaj posebnega in da se nikoli v resnici ne boš navadil na neko rutino. Te misli ti pomagajo, da se zavedaš, da se po tvojih rokah pretaka življenje in da ga ne smeš jemati za samoumevnega.
7. Se vam je kateri od porodov še posebej vtisnil v spomin? Kako se spominjate svojega prvega samostojnega poroda?
Vsak porod je po svoje čaroben in veliko se mi jih je vtisnilo v spomin zaradi kakšne posebnosti. Spominjam se prvega poroda, pri katerem sem bila zraven kot študentka, kako me je presunil, še vedno se spomnim imena deklice, ki se je rodila.
Doživela sem veliko porodov, kjer sem bila samo kot asistenca, nekakšna druga roka svoji mentorici. Teh porodov se spominjam kot zelo adrenalinskih. Svoj res prvi samostojni porod pa sem doživela na Erasmusovi izmenjavi. Lepo mi je bilo, kako mi je mentorica zaupala in me opazovala z drugega konca sobe, vendar pa se v moje delo ni pretirano spuščala.
Tudi ženska je vedela, da je to moj prvi samostojni porod in me je po porodu objela in se mi zahvalila. Rekla mi je, da sem postala dobra babica in da je vesela, da me je dobila v porodno sobo. Takrat sem bila tako počaščena, da smo na koncu vsi jokali. Jaz zaradi teh besed, mentorica od ponosa, starši pa zaradi vzhičenosti, saj je na svet prijokala njihova prva deklica.
Spominjam se tudi zanimivih prigod. Na primer, ko me je med porodom zalila plodovnica ali pa ko se je rodil res velik in težak fant, pa se ženska ni popolnima nič poškodovala. Takih spominov je v resnici še veliko.
Kaj bi svetovali nosečnicam, ki se pripravljajo na porod?
8. Kaj je za vas najlepši in najtežji del poklica babice?
Najlepši del je seveda, ko na svet prijoka dete. Najtežji pa, ko ne gre vse po načrtih, ko pride do splava, ko veš, da bo otrok duševno ali motorično oviran. Težak del poklica so včasih tudi odnosi med partnerjema. Zgodi se, da nista več v stiku drug z drugim in ti je težko, da bo otrok odraščal v takih skrhanih in neljubečih odnosih.
9. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
To, da sem si upala iti na Erasmusovo izmenjavo v Estonijo, kjer imajo zelo kakovostno babiško oskrbo. Od njih sem dobila veliko izkušenj za delo, saj sem tam opravljala prakso v porodnišnici. Prav tako sem tam dobila ogromno znanja s področja dojenja, za katerega sem res hvaležna.
Samo bivanje od doma je bilo zame prav prijetna izkušnja. Spoznala sem ogromno mladih, s katerimi smo si izmenjali običaje, pripravljali smo si tradicionalno hrano ipd. Z nekaterimi iz tujine imam še vedno stike. Spoznala sem državo, ki mogoče ni tako “na prvo žogo” za potovanje, vendar me je presenetilo, kako čudovita je.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
… smo močne, lepe in pogumne in nam res vedno lahko uspe to, kar si zadamo.
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
