Do trenutka, ko je srečala Petra Mollo, bodočega moža, Ivana Beretta ni razmišljala o ustvarjanju družine. Želela je postati laična misijonarka v Braziliji. Vendar pa zaradi številnih težav, med drugim tudi zdravstvenega stanja (slabo je prenašala tropsko podnebje), ni mogla uresničiti svoje želje.
Poročila sta se 24. septembra 1955. Ko sta izstopila iz cerkve, sta začela živeti kot eno, pa čeprav le za sedem let.
Otroci
Že od začetka sta si želela imeti več otrok. Leto dni po poroki se jima je pridružil prvi otrok, nato še dva.
Kot direktor tovarne je Pietro pogosto potoval, večkrat prav v obdobju, ko je bila Gianna v visoki nosečnosti. Leta 1959, ko sta čakala na rojstvo tretjega otroka, se je Pietro za več kot mesec dni odpravil v Ameriko. V pismu mu je napisala:
“Začel se je deveti mesec in zlahka se utrudim. Popolnoma sem sama in ves čas samo prebiram tvoje pismo. Priznam, da psihično ne zdržim več. Vrni se čim prej. Danes piha leden veter in Pierluigi ne more iti ven … Včeraj je, kot sem ti pisala, nenehno bruhal. Marii izraščajo zobje. Budna sem že tretjo noč zapored. Dragi Peter, nikoli si nisem mislila, da je biti mama tako težko! Želela bi si, da bi bili otroci zdravi in nasmejani, pa se namesto tega vsak dan zgodi kaj novega. K sreči si ti moj optimist in mi daješ pogum!”
Smrt
Na začetku njene četrte nosečnosti se je Ivani na maternici oblikovala vrsta fibroma, ki je ogrožala tako otroka v razvoju kot življenje matere. Kot zdravnica se je zavedala nevarnosti, v kateri se je znašla, vendar je že od samega začetka vztrajala, da za vsako ceno reši otrokovo življenje. Ni sklepala kompromisov. To je bil težak čas tako zanjo kot za moža in za vso njeno družino.
Čeprav je bila operacija odstranitve fibroma uspešna in je omogočila nadaljnjo rast otroka, Ivanino zdravstveno stanje ni puščalo sence dvoma: bila je obsojena na smrt. Ljudje so ves čas goreče molili, da bi mati in otrok preživela, toda v veličini njegove ljubezni se je Bog odločil drugače.
20. aprila 1962, na veliki petek, je Ivana prišla v bolnišnico. Rodila je zdravo hčer, vendar se je s tem začela nova agonija. Pomoči ni bilo. Kljub velikemu trudu zdravnikov, kljub bolečinam in solzam sorodnikov, je 28. aprila preminila. Stara je bila komaj 40 let.
“Da bi razumeli njeno odločitev, se je treba spomniti njenega globokega prepričanja, matere in zdravnice, da je otrok, ki ga je nosila, bitje, ki ima enake pravice kot drugi otroci, čeprav sta od njegovega spočetja minila le dva meseca,” je leta pozneje dejal ovdoveli Pietro.
Mož svetnice
Leta 1994, ko je bil Giannin postopek beatifikacije končan in jo je Cerkev razglasila za blaženo, je Peter Molla zapisal:
Ivana! Dovoli mi, da te še enkrat pokličem s tvojim sladkim imenom, ne da bi pred njim dodal naziv blažene, kakor si poznana zdaj. Minilo je 30 let. Kako pogrešamo sladkost tvoje vidne prisotnosti in tvojega nasmeha!
30 let je veliko dlje od najinega sobivanja na zemlji. Tako kratko, polno veselja in nežne ljubezni. Najini otroci, najini zakladi, kot si jih imenovala, so zrasli in dobro vedo, kaj je bila njihova mati in kakšno pričevanje o materinstvu in krščanskem življenju je pustila za seboj.
Koliko spominkov si nam pustila, Ivana. Tvoji rožni venci in tvoji tedenski misali so za nas relikvije. To so tudi tvoje slike (podobe Marij, rož, pokrajin), klavir in dve modni reviji, ki si mi jih naročila, da jih kupim v Parizu marca 1961, rekoč: Če Bog reši moje življenje in mojega otroka, se želim sprostiti. Te relikvije nam pripovedujejo o tvojem globokem notranjem življenju, o tvojem življenju z evharistijo, o pobožnosti do Gospe, o tvojem veselju do življenja in o tvojem zaupanju v Božjo previdnost …
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
