Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 8. avgusta |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Iz 12-članske družine h kapucinom. “Jezus je učil nesebično ljubezen, ne da bi izključeval”

DSC_0152-1.jpg

Fotografija je last Jožefa Mezga.

Katarina Berden - objavljeno 08/05/22

"Če potegnem vzporednico med družino in brati, je pri obeh zelo pomembna komunikacija"

Jožef Mezeg je kapucin, trenutno 27-letni ponovinec, ki se pripravlja na prejem večnih zaobljub. Prihaja iz družine z desetimi otroki. Obiskoval je gimnazijo Želimlje, kjer se je srečeval z delom salezijancev, razvijal svoje glasbene in športne talente.

Takrat je začutil tudi Božji klic in se po razločevanju odločil, da se pridruži redu kapucinov. Po šestih letih vzgoje in študija v Italiji se je vrnil v Slovenijo, kjer v Ljubljani na Teološki fakulteti obiskuje četrti letnik teologije, kot ponovinec pa je vključen v župnijo Štepanja vas, kjer pomaga pri verouku in drugih aktivnostih v župniji.

Kako se je razvijal vaš odnos z Bogom? Je šlo ves čas za neke vrste dvosmerno komunikacijo?
Do konca srednje šole in prvi dve leti samostana je bilo ogromno prejemanja od Boga. Začel sem odkrivati sinovstvo, vlogo sina v odnosu do Boga, ki ga pa takrat še nisem prepoznaval kot Očeta. Čutil sem, da mi je bilo dano veliko ljubezni, darov. Najprej od družine, staršev, ki so mi dali življenje.

Sem sedmi otrok in če bi se oni drugače odločili, bi se lahko tudi kaj drugače končalo, to je že prvo znamenje. Tudi po bratih in sestrah sem ga spoznaval, ker je bilo velikokrat lepo biti skupaj kot druščina. Zagotovo tudi prek Božje besede in neokatehumenske skupnosti, kamor je družina hodila.

Velik “bum” sinovstva in Božje ljubezni, ki sem jo prejemal, je bil na gimnaziji Želimlje in v domu Janeza Boska. Veliko prijateljev, ki jih imam še sedaj, sem prejel tam, odkril sem talente za glasbo, pisanje pesmi, šport. Takrat sem začel že malo odgovarjati, ker sem bil vključen v salezijanske programe kot animator in tako naprej. Ne bi rekel, da je bila ta čas komunikacija čisto enosmerna, sem pa res veliko prejemal.

Zdaj sem v samostanu že osmo leto. Po tretjem letu vzgoje, ki je najpomembnejše leto, noviciat, ko vse odrežeš in si eno leto v enem samostanu, je bil obrat. Bilo je več poglabljanja, tišine, molitve, intenzivnih odnosov z brati.

Takrat greš iz sebe, nisi več samozadosten, ugotoviš, da si veliko dobil, odgovor na vse to pa je gotovo lahko samo ljubezen. Najprej v odnosu do sebe, pogledati svojo zgodovino, rane, v odnosu do bratov, rast v človeški ljubezni. Po noviciatu, ko sem bil kapucin s prvimi zaobljubami, pa tudi aktivnosti, razdajanje v konkretnem smislu, pogovori z ljudmi, ubogimi.

V Milanu smo bili veliko z brezdomci, z ljudmi v različnih skupinah v župniji. Takrat se je začel drugi proces, v katerem sem še sedaj. To je odkrivanje Boga kot Očeta, to je bolj dvosmerna komunikacija kot prej. Je težja in je rast, ker prepoznati Boga kot usmiljenega in brezpogojnega ni vedno lahko. V vsem tem času mi je bil velik zgled moj brat, ki je tudi duhovnik. Bil je neka sila, ki te vleče, eden pomembnejših elementov.

6D8A0FB8-6B60-432B-95B0-99410017102A.jpeg

Zakaj ravno red kapucinov?
Morda za začetek povem anekdoto, doma smo se hecali glede tega. Rojen sem med dekleti, pred menoj je sestra, za menoj so tri sestre. Ker sem se veliko družil in gibal med dekleti, sem menda včasih tudi sam želel za k maši obleči oblekico, zdaj, ko sem med kapucini, pa se mi je ta želja uresničila. 😊

V gimnaziji in v domu sem bil zelo povezan s salezijanci, v drugem letniku sva začela z nekim sošolcem razmišljati o duhovnem poklicu, ker sva bila navdušena nad salezijanskim programom. Že to je bilo ogromno, da sem lahko z njim tako zgodaj delil te stvari. Tudi staršem sem povedal, da čutim klic.

Predlagali so mi program za razločevanje Izkušnja poklicanosti v Vipavskem Križu, kamor fantje pridejo za tri tedne in odložijo telefon. Imel smo stalno molitev z brati, kateheze, tišino. Zame je bila tišina velika sprememba. Prvič sem šel res v globino, veliko je bilo premišljevanja in Božje besede.

Tega sem se najprej malo ustrašil. Spomnim se, da smo eno uro v tišini molili križev pot ob podobah, in nisem čisto vedel, kaj naj počnem. Proti koncu programa sem vedno bolj odkrival bogastvo Navzočnosti.

V četrtem letniku sem vedno večkrat, ko so kapucini organizirali delovne in duhovne vikende za fante, zahajal nazaj tja, počasi je vame vstopal duh kontemplativnosti in Frančiškove preprostosti. Kapucini smo namreč aktivno-kontemplativni red, iščemo svetost v razmerju med aktivnostjo in molitvijo.

Po maturi sem napisal prošnjo za vstop, najbolj me je namreč prepričala “preprosta sreča”, ki sem jo izkušal v teh bratih. Na preprost način se veseliti vsakodnevnih majhnih stvari.

Kako bi nekomu, ki ne pozna Jezusa, razložili, kaj bratje kapucini pravzaprav počnete in kaj je vaše bistvo?
Takemu človeku bi najprej govoril o Jezusu, konkretnih dogodkih iz njegovega življenja in javnega oznanjevanja. Jezus se je učlovečil, to nam prinaša upanje, da je Bog poslal svojega Sina, da bi nas rešil vsakodnevnih smrti in omejenosti, ki jih sami doživljamo, vsak na svoj način.

Druga vesela novica pa je, da je učil in oznanjal nesebično ljubezen na tak način, da ni izključeval. To bi povezal s kapucini. V zgodovini smo bili zmeraj imenovani “ljudski bratje”, upam, da smo še danes taki, prvi, ki so bili med gobavci, bolniki, med ljudmi in so prinašali Kristusa in njegovo ljubezen in nauk.

Kapucini so bili tudi svetovalci, spovedniki na dvorih. Lepoto našega reda v povezavi s Kristusom vidim ravno v tem, biti z ljudmi, z vsemi, zagotovo ne se poistovetiti s tistim, kar ni v redu, ampak biti na razpolago in biti navzoč.

Prihajate iz družine z desetimi otroki. Kako je bilo odraščati med toliko brati in sestrami? Je kakšna podobnost z življenjem med brati?
Z eno besedo: bilo je pestro. Kljub temu, da smo vsi v krvnem sorodstvu, lahko že tam človek vidi, koliko je vsak človek svoj svet, skrivnost, drugačen, bodisi zaradi vrlin bodisi zaradi slabosti. Bilo je zelo pestro, v puberteti in odraščanju so se razlike zelo pokazale. Bilo je tudi zelo lepo, ker sem prejel občutek za občestvenost, skupnost.

Naučil sem se prilagajanja in to mi koristi tudi danes, med brati. Videl pa sem tudi, da sem imel vedno in imam še zdaj okrog sebe širok krog znancev prijateljev, težko in sramežljivo pa vstopam v globlje odnose.

Če potegnem vzporednico med družino in brati, je pri obeh zelo pomembna komunikacija. Komunikacija je predpogoj ljubezni. Je most med nami in je most tudi med nami in Bogom. Vidim, kako zelo je pomembno, da bratje izrečemo stvari, to je seme za ljubezen. Če je komunikacija jasna in če se izrazimo, je vse tisočkrat lažje. Če pa stvari niso izražene, nastane problem.

Kako bi vas opisali vaši sobratje? Ste med njimi po čem še posebej znani?
Zagotovo bi me opisali kot nekoga, ki je malo v oblakih, včasih odtujenega, kar je, kot pravi eden od sobratov, lastnost umetnikov in sanjačev. Po drugi strani pa mislim, da bratje prepoznajo mojo razpoložljivost za stvari in preprostost, sprejmem stvari, za katere me prosijo.

IMG_20220307_131916951-1.jpg

V dijaških letih ste se veliko ukvarjali z glasbo in športom. Je za to čas tudi v redovnem življenju?
Absolutno se da to združevati z redovnim življenjem. Ko sem bil prvo leto v samostanu, so mi omogočili eno leto jazz petja, da sem se lahko naučil tehnike, in za to sem res hvaležen. Takrat sem skupaj z Nejcem Podobnikom napisal tudi štiri pesmi. Z brati smo jih posneli v studiu.

V Italiji je bilo veliko praktičnega, tudi športnega in glasbenega, udejstvovanja z mladimi ali z brati, kakšno pesem sem tudi prevedel. Imam pa željo, da bi posneli CD z zaokroženim sklopom kakšnih 10 pesmi, ker se je v teh letih nabralo kar veliko materiala.

Kar zadeva šport, vem, da ga potrebujem. Zdi se mi, da je to sredstvo, da še bolj v polnosti ostajam človek in ljubim, da mi več sproščenosti in elana. Glasba je gotovo tudi sredstvo oznanjevanja, to je ravno namen slavilnih pesmi.

Kakšno je poslanstvo redovnika v sodobnem, hitrem svetu?
Na misel mi je prišel odlomek iz Janezovega evangelija:

Ko se je zvečerilo, so šli njegovi učenci dol k jezeru. Vkrcali so se v čoln in se peljali na drugo stran jezera, v Kafarnáum. Bila je že tema, vendar Jezus še ni prišel k njim. Jezero pa je bilo razburkano, ker je pihal močan veter. Ko so imeli za seboj kakih petindvajset do trideset stadijev vožnje, so videli Jezusa, kako hodi po jezeru in se bliža čolnu. Ustrašili so se, on pa jim je rekel: “Jaz sem. Ne bojte se!” Hoteli so ga vzeti v čoln, a se je čoln takoj znašel pri obrežju, kamor so pluli. (Jn 6, 16-21)

Lahko rečemo, da smo na barki življenja, kjer so valovi in tema, Jezus pa se približa in reče: “Jaz sem, ne bojte se.” Poslanstvo redovnikov, ki posnemamo Kristusa in mu sledimo, je to, da naj bi ljudje ob nas začutili Kristusovo prisotnost, navzočnost, ki pa je nekaj trdnega, neka stalnica. Ljudje iščejo v relativnem in hitro spreminjajočem se svetu neko trdnost in oporo. To je Jezus, ki je ves čas z nami. Kristus je z nami tudi, ko je tema.

DSC_0094-1.jpg

Zakaj je lepo biti redovnik?
Kristus je bil z grešniki, vendar se ni poistovetil z njimi. Znal jih je poslušati, ampak se ni imel za nekaj več. Celo zadnje trenutke in zadnje dihe na križu je namenil razbojniku in mu odgovarjal. To je tisto, kar me najbolj nagovarja, in to sem prejel tudi iz družine in po zgledu številnih bratov kapucinov, tako v Sloveniji kot tudi v Italiji. Biti s širokim krogom ljudi v brezpogojnosti.

To ni moja moč in je dar, ker ni lahko biti zmeraj z vsemi. To tudi ne pomeni, da bi se vsem prilagajal, ampak biti v ljubezni, jo prenašati na širok spekter ljudi. Biti tisti, ki ne izključuje, ampak prinaša ljubezen, ki je Kristusova, ne moja. Mene to zelo nagovarja in me vleče naprej, da bi se na tak način daroval za Kristusa, za Cerkev, za brate!

Tags:
intervjuredovniki
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.