“Moje vstajenje je prišlo prek križa alkoholizma”

Svojo zgodbo je Aleteii zaupal Wojciech Perkowski, uslužbenec nadškofijskega hospica v Varšavi.

Danes delate v hospicu, za ljudi, včasih pa je bilo drugače. Verjetno lahko rečeva, da ste v svojem življenju doživeli vstajenje ...
Soba, v kateri preživim večino svojega časa, je prekrita z več deset – ali celo več – popisanimi listi papirja, na katere sem skozi leta zapisal različne zame pomembne besede. In prav zdaj gledam list, na katerem piše Moje vstajenje je prišlo prek križa alkoholizma.

Kako se je vse skupaj začelo?
Delal sem v trženju in turizmu, panogi, ki je nudila številne priložnosti za družabna in poslovna srečanja. Trdil sem, da je normalno, da pijem alkohol v velikih količinah in da je to narava mojega dela.

So vam sorodniki dali kakšne znake, da jih skrbi za vas?
Prišel je trenutek, ko sem začel vsak dan piti pivo in si nisem mogel predstavljati, da bi končal dan brez alkoholne pijače. Bil sem žalosten in depresiven in tega nisem sprejemal. Z vsako težko situacijo sem se spopadal z nekaj pivi.

Družina me je prosila, naj se odselim. Njihovo prošnjo sem spoštoval, a je bil to zame hud udarec. Pil sem, jokal, pisal žalostne pesmi in počasi padal.

Kaj pa služba?
Moral sem si poiskati novo službo. Pojavil se je prijatelj, duhovnik, direktor hospica, kjer delam danes. Poznal je moje izkušnje in je ustvaril delovno mesto samo zame. Prvo leto je bilo leto samopomilovanja. Še vedno sem bil tisti nesrečen, nepotreben izobčenec iz lastne družine. Čeprav me je delo veselilo, se je vsak problem končal s popivanjem.

Po letu dni sem pripravil pohodniško pobudo za pomoč pri zbiranju denarja za hospic. Nisem bil izkušen pohodnik, vendar sem si želel lotiti se tega izziva.

Je to v vašem primeru pomenilo prelomno točko?
Ne še, je pa bila nekakšna tišina pred nevihto. Ves čas sem si govoril, da če mi bo uspelo prehoditi razdaljo, ki sem si jo zadal, bom premagal tudi druge težke situacije. Pobuda je bila finančno uspešna, cilj je bil dosežen, medtem ko sem med pohodom pri sebi opazil nekaj zelo žalostnih stvari … Prvi dve noči sem preživel trezen, naslednji dve pa že ne več.

Začel sem se počutiti kot nekakšen tat. Vsak večer sem se odkradel iz hotela po nekaj piva. Ko sem dosegel svoj cilj, o tem nisem več razmišljal. Tedaj sem kar pokal od ponosa in se počutil kot junak.

Čas po koncu dobrodelne pobude lahko imenujemo moj veliki petek. Ko sva s partnerico nameravala proslavljati uspeh, je med nama prišlo do nesporazuma. Stekel sem iz hiše, pretresen. Na poti nazaj sem skušal nadzorovati sebe in svoje misli o alkoholu. Na žalost sem našel pot do trgovine. Deset piv, pol litra vodke. Osem dni sem pil do smrti. Tako rekoč ničesar se ne spomnim. Pravijo, da sem jokal in jokal.

Hči me je nekako le našla. Naredila je vse, da me je odpeljala v psihiatrično bolnišnico. Obtoževal sem Boga, ker sem naredil nekaj tako čudovitega, on pa me je zapustil in iz junaka ustvaril antijunaka.

Ali je bil to najhujši trenutek?
Ne. Najhuje je bilo zapustiti bolnišnico in se soočiti z resničnostjo. Moj prijatelj in hkrati duhovnik delodajalec mi je postavil pogoj, da bom izgubil službo in stanovanje, če bom še naprej pil. Nisem želel izgubiti službe. Pomembno mi je bilo tudi zaupanje otrok in mladostnikov, s katerimi sem imel stike v okviru svojih dolžnosti.

Ste pomoč poiskali tudi pri drugih strokovnjakih?
Začel sem obiskovati tečaje svetovanja za odvisnost od drog in obiskovati srečanja anonimnih alkoholikov. Sčasoma sem začel uživati ​​v tem, kar počnem, in to je bil trenutek spremembe. Postavil sem se pred ogledalo in si rekel: "Ti ​​si alkoholik". Svoje stanovanje sem prekril s karticami z napisi Zdravo, alkoholik.

Dobra podlaga za opravičilo Bogu ...
Seveda. Veste, spoznal sem, da je moje notranje vstajenje prišlo iz močnega, sramotnega, bolečega padca. Osem dni sem pil kot žolna in Bog mi je kljub prekletstvu naredil veliko dobrega. Imenuje se ljubezen! Od nekdaj sem bil odprt za ljudi, zdaj pa živim in delam zanje. Vsak dan vidim, kako lepo je življenje.

Spomnim se prvih dni streznitve, ko sem začel opažati ptičje petje, sončni žarek, preproste trenutke vsakdana. Opustil sem idejo, da se brez alkohola ne moreš zabavati. Znova sem se rodil in to ni slogan. Moji sorodniki in prijatelji so videli to veselje in niso verjeli, da se lahko na tak način izžareva.

Na začetku je bil to križev pot, ki se ga je zdelo nemogoče prehoditi. Vendar se je iz tega rodilo veliko dobrega. In vem, da se morda sliši čudno, vendar se zahvaljujem Bogu, ker sem alkoholik.

Kaj se je spremenilo v vašem osebnem odnosu z Bogom?
Nehal sem se z Njim pogovarjati v tonu "Daj, prinesi, popravi". On je že naredil svoje in še vedno dela.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.