Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 17. avgusta |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Odlična dijakinja, glasbenica in košarkarica je največji uspeh dosegla v bitki z rakom

IMG-8786.jpg

Fotografija je last Maje Ribič

Urška Kolenc - objavljeno 09/05/22

"Ljudje precej gledajo na materialne stvari, toda najprej je pomembno, da si zdrav"

V Sloveniji za rakom vsako leto zboli približno 80 otrok in mladostnikov. Pri 17 letih je ta diagnoza doletela tudi letošnjo maturantko Majo Ribič iz Ilirske Bistrice.

Že januarja 2019 je bila ves čas utrujena, veliko je spala. “Trenirala sem košarko in nisem mogla več normalno trenirati. Najprej smo mislili, da imam samo slabo kri. Zdravnica ni odkrila nič, menila je, da so vzrok za moje slabo počutje najstniška leta,” pripoveduje.

Marca 2020 so jo začele srbeti dlani, podplati in nato celo telo. Povečale so se ji bezgavke na vratu, dobila je vročino. Zaradi suma na angino je dobila antibiotike, ki tudi po 10 dneh niso prijeli. Zdravnica jo je poslala na nadaljnje preiskave na Infekcijsko kliniko v Ljubljano, od tam pa na hemato-onkološki oddelek na Pediatrični kliniki.

IMG-5627.png

“Isti dan so mi povedali, da gre za Hodkinov limfom. Ves čas sem imela v glavi, da se čim prej vrnem h košarki. Vprašala sem, koliko časa se bom zdravila, in zdravnica mi je odgovorila, da raka zdravimo s kemoterapijo in obsevanji. V tistem trenutku se mi je vse sesulo.” Pomislila je tudi na najhujše. “Moja prva misel je bila: To je to. Imela sem teh 17 let, očitno je to vse, kar mi je bilo namenjenega od življenja.”

Zvrstilo se je še več preiskav, maja je začela s prvo kemoterapijo. Zdravljenje je potekalo sedem mesecev, prestala je šest ciklov kemoterapij in 11 obsevanj.

Brez zadržkov o diagnozi

Podrobnosti o diagnozi je razkrila bližnjim sošolcem, ekipi, prijateljem iz osnovne šole. “Dejala sem, da gre za ozdravljivo obliko raka in da obstaja velika verjetnost, da bo vse v redu. Na neki točki sem jaz tolažila njih.”

V preizkušnji je spoznala prave prijatelje. “Kar nekaj prijateljev je izpuhtelo. Spoznala sem, kateri so pravi. Ti so ostali. Vsak dan sem dobivala njihova sporočila. Dovolj mi je bilo vprašanje: Kako si, vse poteka normalno? Včasih mi je bilo tudi okej, če so me vsi pustili pri miru, da sem bila sama s sabo.”

O raku so se doma veliko pogovarjali. “V družini smo bili zelo odprti do tega. Zelo smo se povezali, ker smo morali tudi zaradi korone ostajati v mehurčku. Igrali smo se številne družabne igre.”

Nekoč na igrišču, danes trenerka

Maja, ki je bila odlična dijakinja, glasbenica in uspešna košarkarica, je morala ob prejeti diagnozi odrasti čez noč.

Ocene v šoli so ji zaključili glede na znanje, ki ga je pokazala med šolskim letom, nekaj ur pouka je imela tudi v bolnišnični šoli. “Vse sem nadoknadila in bila odlična tudi tisto leto.”

Težko ji je bilo predvsem ob dejstvu, da mora opustiti treninge košarke, ji pa ob tem ostaja grenak priokus zaradi izkušnje s klubom, v katerem je trenirala od srednje šole. “Tri oz. predvsem dve dekleti sta ostali v stiku z menoj, ostali nič, niti trenerji. Odstranili so me, zato se tudi pozneje nisem vrnila. Mi je pa ob strani stal moj prvi klub iz Ilirske Bistrice, kjer sem začela. Prinesli so mi klubsko ogrevalno majico, spomnili so se name in me poklicali, kar mi je veliko pomenilo.”

IMG-90011.jpg

V klubu, kjer so ji stali ob strani, danes trenira mlajše punce. “Težko mi je gledati, kako one igrajo, jaz pa ne morem. Hkrati pa mi je lepo, da sem lahko z njimi na treningih. Če katera manjka, vskočim in igram z njimi, kot da sem del njihove ekipe. Z zdravstvenega vidika bi se sicer lahko vrnila na parket, toda nimam ravno veliko možnosti, saj je v naših koncih zelo malo ženskih ekip.”

Na izgubo las se je pripravljala že prej

Že po prvi kemoterapiji so ji začeli izpadati lasje, na kar se je že prej psihično pripravljala. “Z mamo sva šli kupit kapico in sem dala vse lase nazaj, da jih ni bilo videti. Ko so začeli izpadati, sem jih imela povsod, po oblačilih, na kavču, postelji … Izpadanje mi je šlo že tako na živce, da sem mami rekla, naj me že obrije.” Kakšnih deset minut po tem je le sedela in se ni upala pogledati v ogledalu. “Najprej me je brez las videla mama, nato sta prišla še oče in brat. Uspelo pa mi je posneti reakcijo drugega brata.”

Spominja se, da je zaradi izgubljenih las nekaj časa tolažila sama sebe, nato pa je svoj videz sprejela. “Šalila sem se, da bom porabila manj šampona, da se krtača in fen ne bosta obrabila. Počasi sem se navadila. Nisem pa želela nositi nobenega pokrivala, ni me bilo sram, da so me ljudje videli brez las.”

Maja pripoveduje o številnih gestah solidarnosti njenih bližnjih. V znak podpore so se pobrili tudi njen oče, oba brata, bratranec, sošolec in gospod iz domačega košarkarskega kluba.

Tudi zaradi izkušnje z izpadanjem las je njena želja, da bi unovčila svojo strast do šivanja, ki se ga je priučila sama, in nekoč oblikovala pokrivala in rutke za mlajše bolnike z rakom.

Sredi bolečine se je rodila hvaležnost

Danes pravi, da je hvaležna za to preizkušnjo, saj je dobila nov pogled na svet. Spoznala je ogromno srčnih ljudi, za katere je neizmerno hvaležna, prav tako pa je prišla do zaključka, kdo je pravi prijatelj.  

“Nobena stvar ni samoumevna. Ljudje precej gledajo na materialne stvari, toda najprej je pomembno, da si zdrav. Ko sem bila v bolnici in sem se po kemoterapiji res slabo počutila, ko nisem bila pri močeh, sem si predstavljala svoj konec. Tudi na začetku, ko sem slišala za raka, sem najprej pomislila na smrt. Toda ko so se izvidi izboljševali, se je pozitiva dvignila in rekla sem si, da bo vse v redu.”

Želi ozaveščati o raku

Jeseni bo Maja postala študentka razrednega pouka. Prav tako bo še naprej dejavna pri treniranju mladih košarkaric v domačem košarkarskem klubu. “Ko me bodo potrebovali, bom vedno na voljo, ker so bili tudi oni z mano v dobrem in slabem.”

Svoje poslanstvo je našla tudi v ozaveščanju o otroškem raku, zato bo nadaljevala z udejstvovanjem pri Inštitutu Zlata pentljica. “Naš temeljni cilj je ozaveščanje o raku pri otrocih in mladostnikih. Z namenom, da kakšno diagnozo odkrijejo prej, govorimo tudi o tem, kakšne simptome smo imeli mi. Prizadevamo si tudi, da bi ljudje izgubili strah pred kakršnimikoli vprašanji. Mi si zelo želimo govoriti o naši izkušnji.”

“Ko ozdravimo, recimo nimamo več toliko kondicije kot nekoč, kar se pozna tudi pri zmanjšani koncentraciji v šoli. Žuranje ni več nobena prioriteta, raje imamo piknik, sprehod. Če nekomu v Inštitutu potožim, da ne morem več, ker sem utrujena, bo razumel. Drugi razumejo težje, ker nimajo te izkušnje,” Maja oriše nekaj dejstev, s katerimi se soočajo mladi bolniki.

Njeno sporočilo vsem, ki se soočajo s podobno preizkušnjo, je naslednje: “Ne obupaj. Vedno se najde pot, karkoli že je. Vsaka stvar se zgodi z razlogom. Treba je ostati pozitiven in verjeti v ozdravljenje. Ljudi, ki te ne podpirajo, ne potrebuješ. Obdrži tiste, ki so res tam zate.”

Tags:
pričevanjerak
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.