Danuta Zicz se je vrsto let ukvarjala z okultizmom in hodila k bioenergetikom, posvetnim eksorcistom in vedeževalkam. Nekega dne ji je neki duhovnik podaril Dnevnik svete Favstine. Ko ga je prebrala, se je po dolgih letih odločila za spoved. “Po spovedi sem začutila, da je moje srce napolnil Božji mir. Imela sem občutek, da zapuščam egiptovsko deželo, da zapuščam ujetništvo strahu in stopam proti novemu, boljšemu življenju,” je povedala v intervjuju za Aleteio.
Je življenje, oddaljeno od Boga, v vas zbujalo nemir?
Da, skoraj 15 let sem živela v duhovni pasti. Moja vera je slonela na duhovnosti new age, ukvarjala sem se z zavajajočimi okultnimi tehnikami. Lahko rečem, da podrobno poznam duhovne nevarnosti. Na videz nedolžne stvari so povzročile, da sem se znašla v pasti hudega duha, pustila sem, da me ujame.
Na kakšen način? Kaj takega se je prej zgodilo v vašem življenju?
Šlo je za posledico številnih težkih, precej bolečih dogodkov, s katerimi sem se morala soočiti. Kot mlada sem se poročila, toda ni mi bilo dano uživati v družinski sreči, ki je bila – odkar pomnim – moja velika želja. Ko sem rodila otroka, so se name zgrnile stiske samohranilstva. Z možem sva se razšla.
Hrepenenje po ljubezni in bližini me je čez čas povezalo z drugim moškim, a se tudi ta odnos ni obdržal. Začela sem se spraševati, kaj je narobe. Sama pri sebi sem spraševala: “Bog, kaj se dogaja? Kje si v vseh teh težkih situacijah, s katerimi se srečujem?” Namesto da bi potem Bogu dovolila, da mi odgovori, da bi odprla Sveto pismo in prisluhnila njegovemu sporočilu, sem se odločila, da srečo poiščem sama.
S kakšnimi okultističnimi tehnikami ste se srečali?
Na splošno sem se v tistem obdobju svojega življenja oprijela vsega, za kar sem upala, da me bo rešilo iz težkega položaja, v katerem sem se znašla. Zbližala sem se s keltsko duhovnostjo, izvajala reiki, hodila k bioenergetikom in vedeževalcem. Ena od vedeževalk mi je prerokovala s pomočjo angelskih kart, na katerih so bili liki angelov, kot sta nadangel Gabrijel in Mihael. Toda liki na angelskih kartah nimajo nič opraviti z nadangeli, ki jih častimo kristjani. Vedeževanje s temi kartami uspava čuječnost, še posebej pri vernikih.
Verjetno številni mislijo, da takšne karte ne morejo predstavljati duhovne grožnje, saj so na njih vendar podobe angelov.
Točno tako. Zato je to grožnja, ki seje ogromno duhovno opustošenje. Uspavanje čuječnosti je eden izmed trikov zlega duha. Trnek, na katerega se ujame marsikdo. Spomnim se, kako sem obiskala posvetnega eksorcista. Danes seveda vem, da eksorcist ne more biti posvetna oseba, temveč le duhovnik, pa še to ne vsak, temveč le tisti, ki je za to službo izbran. Takrat tega nisem vedela. Ko sem stopila v prostor, kjer je stranke sprejemal samooklicani eksorcist, so mojo pozornost zbudile, mojo čuječnost pa uspavale podobe Jezusa, Matere Božje, patra Pija in drugih svetih, ki so visele na stenah. Seveda je bil prisoten tudi križ.
Storitve tako imenovanih posvetnih eksorcistov uživajo precejšnje zanimanje. Kaj menite, iz česa to izhaja?
Oseba, ki se opisuje kot posvetni eksorcist, preži na človeško trpljenje. Na duhovno bolečino in naivnost. Cilj pravega eksorcizma je, da vas osvobodi vpliva zlega duha. Eksorcizem pri samooklicanem eksorcistu pa ne le da ne osvobodi izpod vpliva hudiča, temveč človeka potisne v še večje težave. Pri Bogu je vse zastonj, pri hudiču pa ravno obratno – za vse je treba drago plačati. Če satan človeku karkoli da, to stori le zato, da lahko nato še več vzame.
Kaj se je z vami dogajalo duhovno, ko ste koristili storitve, o katerih pripovedujete?
Želela sem verjeti, da mi bodo pomagale najti pot iz labirinta, v katerem sem se znašla. Toda to se ni zgodilo. Pojavila so se močna anksiozna stanja. Šla sem celo k zdravniku. Predpisal mi je zdravila, ki pa niso pomagala, ker je bil moj strah duhoven. Ko je bolna duša, ima človek občutek, kot da leži v grobu. In prav tako sem se počutila.
Toda znova ste se pobrali. Vaše duhovno vstajenje je precej tesno povezano s svetiščem Božjega usmiljenja v Krakovu.
Spreobrnila sem se pred enajstimi leti. Začelo se je z branjem Dnevnika svete Favstine, ki mi ga je podaril duhovnik. Izročil mi ga je in rekel: “V njem boš našla odgovore na vprašanja, ki te mučijo. Preprosto začni brati.”
Besede, ki jih je Jezus namenil Favstini, so se me zelo dotaknile. Ko sem jih prebirala, mi je bilo žal za grehe, po licih pa so mi tekle solze. Spominjam se, kako sem šla na sprehod in rekla: “Gospod, ne znajdem se. Poskrbi za moje življenje, predajam ti vse.”
Kmalu zatem sem pristopila k spovedi. Pri omenjenem duhovniku sem se spovedala v svetišču Božjega usmiljenja. Po spovedi sem čutila, kako je moje srce napolnil Božji mir. Sprejeti Jezusa pri svetem obhajilu je bil zame praznik. Imela sem občutek, da zapuščam egiptovsko deželo, da zapuščam ujetništvo strahu in stopam proti novemu, boljšemu življenju.
Kaj se je zgodilo potem? Kako so bili videti naslednji koraki, še vedno eni izmed prvih, v obljubljeno deželo?
Za to novo življenje z Bogom sem bila popolnoma zagreta! Pri tem se spomnim na besede psalmista: “V svoji stiski so vpili h gospodu, iz njihovih tesnob jih je rešil: vodil jih je po pravi poti.” (Ps 107,6-7)
Odkrila sem, da je bil Bog res ves čas ob meni, da je vsa leta skrbel zame. Po spovedi je Bog močno spremenil moje srce. Prekinila sem tudi stik z osebami, ki so me duhovno vlekle navzdol.
Kar tako, brez občutka izgube?
To so bili radikalni rezi. Ostala sem popolnoma sama, toda Bog je poskrbel, da so se na moji poti začele pojavljati verujoče osebe, ki so podpirale mojo duhovno preobrazbo. Pogovor in bivanje z njimi sta poglobila odnos z Bogom. Danes vem, kako pomembno je, s kom smo obkroženi, kaj beremo … S čimer se človek hrani, tako živi. Prej sem se hranila z ezoteričnimi knjigami in živela v strahu. Danes se hranim z Božjo besedo in živim v veselju.
Nekateri ljudje vero v Boga primerjajo z lebdenjem v oblakih. Kako jo dojemate vi?
Vera v Boga ni lebdenje v oblakih. Lebdenje v oblakih je prepričanje v samozadostnost, izdelovanje malikov iz različnih »surovin«: denarja, drog ali alkohola, psevdoduhovnosti. Življenje z Bogom ne pomeni, da v našem življenju ne bo težkih trenutkov. Življenje z Bogom je zaupanje, da je Bog v vsaki izmed teh situacij že z nami, da nas podpira in nosi. Vera, kot pravi Sveto pismo, je »obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo” (Hbr 11,1). Je trdno stopanje po zemlji v Božji navzočnosti. Če Bogu dovolimo, bo v našem življenju naredil velike čudeže.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
