Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 30. novembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Ko potujemo v dežele tretjega sveta, revnim razdelimo polovico oblačil in se vrnemo z lažjimi kovčki”

IMG_8874.jpg

Fotografija je last družine Culiberg.

Andreja Hergula - objavljeno 16/05/22

"Ko sem svoje otroke vprašala, kaj jim je bilo v Afriki najlepše, so dejali, da je bila to naša pomoč ljudem"

Tole je njihov koledar za prihodnjih nekaj tednov: postavljanje prikolice v Vrsarju, oddih v termah, sledi Maraton treh src in raziskovanje Prekmurja, potovanje na jug Italije, v Bari. Če temu dodamo še dve do šest potovanj na druge kontinente letno, lahko Culibergove označimo za družino, ki ima “v riti mravljince”.

Naj povemo še, da imata Jasna in Miha Culiberg pet otrok – dva iz prejšnjega in tri iz njunega zakona – zato so potovanja zanje velik organizacijski izziv in hkrati čudovita avantura. Na Aleteijina vprašanja je odgovarjala Jasna Žaler Culiberg.

Mož ima dva otroka iz prejšnjega zakona, tri imata skupaj. Kako ste se povezali? So se otroci takoj sprejeli?
Glede sestavljene družine sem bila jaz pred začetkom zveze bolj skeptična od Mihe, saj sem imela ogromno ciljev, za katere nisem verjela, da jih bom lahko uresničila. Miha mi je vlival razumsko upanje, da nam bo uspelo. Čeprav ni bilo enostavno, mi je v postavljanju sestavljene družine stal ob strani.

Svojo vlogo je odigral “fer”. Jasno je postavil meje ter določil, kaj vse se bo in ne bo komuniciralo z otroki. Mene je postavil v vlogo enakovrednega partnerja, ki ga bodo otroci spoštovali. Mihove otroke sem lepo sprejela, spoznala moževo nekdanjo ženo in njune vzgojne metode.

Čez 14 dni pa sem bila sama z njimi, saj je bil mož na službenem potovanju. Dojela sem naslednje: ključno je, da me otroci sprejmejo kot avtoriteto, saj je na meni velika odgovornost. Če me ne bodo poslušali, ko bodo prečkali cesto … 

Tudi zdaj je potrebno ogromno prilagajanja …
Tako je. Če imaš druge otroke, ki se morajo npr. učiti za test, ne moreš kar spontano na izlet. Mesece vnaprej moramo skombinirati obveznosti. To so otroci iz drugega gnezda, z drugimi vrednotami in vzgojo.

K sreči se z Mihovo nekdanjo ženo kar razumemo. Sicer pa sistem sestavljenih družin v Sloveniji zelo šepa. Ob ločitvi so moški brez pravic in ne dobijo skrbništva – razen v primeru, da je ženska recimo narkomanka, prostitutka ali dokazana alkoholičarka. Dejstvo je, da tisti s skrbništvom odloča, kdaj lahko otroci pridejo k drugemu staršu in kdaj ne. Povrh vsega ženske ločitve težje prebolijo, so maščevalne in na ta način delajo škodo otrokom. Mož bo novembra izdal knjigo na to temo.

Glede na vaša pogosta potovanja je na mestu vprašanje – kako se dogovorita za dopust v službi in kako otroci med odsotnostjo nadomestijo šolsko snov?
Dva od petih otrok k sreči še nista šoloobvezna, najin tretji otrok pa je komaj v drugem razredu. Želim pohvaliti našo šolo Rodica Domžale, ki je prisluhnila želji po odsotnostih, poleg tega smo snov izvedeli vnaprej. Okrog 90 odstotkov snovi z otroki predelava pred potovanji. Starejšo Živo, ki obiskuje prvi letnik srednje šole, pa ob prihodu iz potovanj čakajo intenzivne inštrukcije, da se nauči vso manjkajočo snov. Včasih se uči tudi med vožnjo.

Sedemčlanska družina verjetno s seboj vzame kar nekaj prtljage. Kako se spopadate s pakiranjem?
Prtljago pripravim dva do tri dni prej. Moj dom je laboratorijsko čist in ob živce bi me spravljalo, če bi kovčki nekaj tednov ležali na tleh. V pakiranju sem hitra in imam dober sistem. Dva tedna vnaprej si napišem seznam potrebščin, ki jih moram še kupiti. Pogledam parametre: za koliko dni gremo, koliko oseb, omejitev prtljage, prevozno sredstvo, teža na ramenih, vreme, možnost pranja.

Če se premikaš vsak dan, kot smo se nedavno v Afriki, pranje ni možno. Če pa na destinaciji ostanemo pet do šest dni, je pranje skorajda povsod po svetu možno, če ne drugače, v umivalniku na roko.

Kakšen sistem pakiranja imate?
Na tla položim sedem parov spodnjega dela, kupe majic barvno uskladim, dodam nogavice in toplo majčko, dva do tri pare čevljev, ene lepe, druge pohodne. Vsak paket pospravim v svojo vrečko (v tisto za sadje). Vsak otrok potegne ven le eno vrečko in ima dokončan paket. To mi vzame dve do tri ure. Ko potujemo v dežele tretjega sveta, revnim razdelimo polovico oblačil in se vrnemo z lažjimi kovčki.

Post-fotke-no-name-lahko-pa-me-pri-vsaki-vprasas-kaj-napisat-89.jpg

Ali med potovanjem kdaj izgubite živce? Predstavljam si, da je v številčni družini in pri mlajših otrocih veliko želja in potreb. Mene lulat, jaz bi čokolado, koliko časa bo še trajala pot? Kaj storita, ko vama na poti pri 40 stopinjah, v vlagi in neugodnih razmerah, neznanem okolju otroci “kravžljajo” živce? 🙂
Seveda, večkrat izgubim živce. Včasih bi se najraje vrgla dol s palme. (smeh) Stokrat izgubiva živce. Dostikrat se spremo ob kakem službenem klicu. Otrokom zabičava, naj bodo tiho, oni pa se ravno takrat skregajo. K sreči se le malokrat zgodi, da oba naenkrat izgubiva živce. Potem tisti bolj mirni reče partnerju: pojdi malo stran, zadihaj.

Katera dežela je bila vama in otrokom še posebej všeč oz. katere aktivnosti na poteh bi najprej izpostavili?
Otrokom je všeč potapljanje z morskimi psi, jahanje nojev, zipline, raftingi, plezanje v jamah, srečanja z Bušmani, Himbi … Radi gremo med lokalne ljudi, osupnejo nas reke, slapovi, puščave, sipine. Otroci so na potovanjih manj naporni kot doma, zvečer trikrat hitreje padejo v posteljo.

Potovanja velikokrat združite z dobrodelnostjo in s sabo dostikrat pripeljete materialno pomoč. Lani oktobra ste na primer za pet tednov odpotovali v Afriko in se z željo po pomoči povezali tudi s Slovensko karitas. Kateri utrinki so se vam najbolj vtisnili v spomin?
Prvič v življenju smo sodelovali s Karitas in smo nadvse začudeni, kako srčni so in kako dobro smo komunicirali. Skupaj smo v Afriko pripeljali tono materialnih dobrin in zgradili pet zavetišč. Večino so prispevala podjetja, s katerimi sem stopila v stik.

Ko sem svoje otroke vprašala, kaj jim je bilo v Afriki najlepše, so dejali, da je bila to naša pomoč ljudem. Tekle so tudi solze. Sestra Fani, ki tam živi 22 let, nas je povedla do najbolj ubogih. Imamo veliko srečo, da smo se rodili tukaj. Tam nimajo možnosti, da bi karkoli naredili s svojim življenjem. Zaradi podhranjenosti jim možgani ne delujejo, do 12. leta so nekajkrat posiljeni, nimajo znanja pisanja in ne rojstnega ter potnega lista.

JS-230.jpg

Za tamkajšnje ljudi smo pripravili predstavitev o Sloveniji. Otroci so prišli tudi od 15 kilometrov daleč. Bil je večer in prosili so nas, da jih z našim džipom po druženju odpeljemo domov. V avtu smo imeli denarnice, telefone, kamere, igrače, hrano, odeje, obutev. Otroci, ki nimajo niti centa in niso jedli tri dni, si niso prilastili niti ene naše stvari. Lahko bi si nabasali žepe in pobegnili, a niso. Tako zelo nepokvarjeni so.

Lepo …
Ponosna sem na svoje otroke, ki se niso ozirali na to, da afriški otroci niso bili umiti kar nekaj dni in da so bile vonjave res hude. Objemali in poljubljali so jih, dojenčke pa nosili naokrog. To je bilo najlepše darilo.

Povrh vsega je bilo potovanje krasno in adrenalinsko, saj je bila dežela neobljudena, internetna povezava je bila večkrat prekinjena, ceste niso bile označene, povsod so bile zveri. Napenjali smo možgane, kako bi reševali te situacije.

Bi delili še kakšno anekdoto z vaših številnih potovanj?
Pred nekaj dnevi smo se vrnili s Sicilije. Čez noč smo parkirali na parkirišču, kjer je bilo kakih sto avtov. Mudilo se nam je, saj je bilo pred nami še 200 kilometrov. Ko smo zjutraj prišli, na parkirišču ni bilo niti enega samega avta, pajek je odpeljal vseh sto. Z nahrbtniki in tremi malimi otroki sem stala sredi prometne ceste, medtem ko je šel mož s tremi taksiji na drugo stran Sicilije po avto. Potrkala sem na vrata in skozi okno je pomolila glavo neka babica. Prosila sem jo, ali lahko prtljago pustim v njenem stanovanju, in dovolila je. Z otroki smo odšli na trg, kjer so se podili po trgu, jaz pa sem delala za službo.

Post-fotke-no-name-lahko-pa-me-pri-vsaki-vprasas-kaj-napisat-81-rotated.jpg

Spomnim se, ko smo s štirimi otroki odpotovali v nerazvite predele Indonezije. Ničesar užitnega nismo imeli za pod zob, na voljo so bile le kurje glave, trgovine pa ni bilo. Cel dan smo preživeli z bobi palčkami. Všeč so nam takšne avanture.

Tags:
družinaintervjupotovanje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.