Na srečanju zakonske skupine, ki jo sestavljamo pari srednjih let, se je razvila “stranska” debata o jutranjem postiljanju postelje. Pomislila sem, da je to tema za mlajše, na novo poročene pare, pa se je izkazalo, da je ta tema zelo primerna za kogarkoli. Kar nekaj udeležencev se je strinjalo, da je za posteljo dobro, da se “pri odprtem oknu ves dan zrači”. Potem je bilo vprašanje naslovljeno name. “Kaj pa ti, Vilma? Ti postiljaš posteljo zjutraj?”
Ko sem naslednje jutro zopet postiljala posteljo (potem, ko se je ta dobro prezračila), sem razmišljala o tej na videz nepomembni temi. Mogoče pa skriva v sebi več, kot se zdi na prvi pogled.
V knjigi Jordana Petersona 12 pravil za življenje sem brala, kako je v svetu zmede nujno treba ustvarjati red: v dnevu in v hiši, še najbolj pa v človekovem srcu. Red nam pomaga ustvarjati boljši in prijaznejši svet. Če svet ostaja v kaosu, se stvari slabšajo. Peterson trdi, da je za depresivne in nestabilne ljudi jutranje postiljanje postelje pomembno, saj gre za prvo dejanje reda, ki takemu človeku na koncu dneva pove: “Nekaj si pa ta dan le naredil prav.”
Verjamem, da večina nas, zakoncev, dela toliko dobrega, da samo zaradi občutka zadovoljstva res ni treba zjutraj postiljati postelje. Res pa je, da se vsakič, ko čez dan stopim v spalnico, zaradi urejenosti prostora bolje počutim, obenem pa se v meni prebudi hvaležnost za osnovne stvari, ki se ob poplavi dobrin in dogodkov zdijo samoumevne.
Moj oče pri 92 letih še vedno vsako jutro postilja posteljo. Ko kdaj zgodaj pridem na obisk, mu ponudim, da mu lahko pomagam, pa mi odvrne: “Sedaj je to moje delo!”
Postiljanje postelje je res le delček vsakodnevne rutine. Bolj kot to pa je pomembna in mi je v pomoč “jutranja toaleta srca”. To, kar nosimo v srcu, veliko bolj vpliva na naše počutje in na počutje cele družine kot (ne)postlana postelja, ki se lahko “zrači do večera”. Če pa redno – vsak jutro (in še kdaj vmes) – ne zračimo svojega srca, iz njega prihajajo besede, ki ne spodbujajo in ne gradijo, pač pa prinašajo slabo počutje. Sveto pismo je glede tega jasno: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo.” (Ef 4,29)
Živimo v hudih časih. Vsi okoli nas, še posebej naši najbližji, so lačni in žejni besed, ki izgrajujejo, tolažijo in dajejo priložnost, da v življenju laže sprejemamo prave odločitve. Prav zato je jutranji obred “zračenja” srca tako zelo uporaben in nujen. Vabim vas, da se skupaj učimo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
