Ko sem v osmem razredu prosila sestrično Polonco, ali bi bila moja birmanska botra, se je del mene zavedal, da jo prosim za več, kot sem takrat lahko razumela. Za odnos, za vez: edinstveno, neizbrisno in polno odgovornosti – z obeh strani.
Polonca mi je podarila vse in še več, kar lahko boter podari svojemu birmancu: podporo, smeh, objeme za težke čase, šale in nežno zbadanje, svoj čas, pogovore o veri. Njeni skrbni: "Kako si?" nikoli ne poniknejo in pri njej me vedno čakata tišina in razumevanje, srce, ki posluša vse do zadnje besede.
A to ni tisto, zaradi česar sem jo izbrala za svojo botro. Najlepše in najdragocenejše, kar mi je dala, sta dve preprosti, a tolikokrat najtežji in prezrti kreposti: resnica in molitev.
Podarila mi je resnično sebe
Videla sem vse njene dobre, izjemne, čudovite kreposti, a podarila mi je tudi svoje krhkosti in rane, dovolila je, da sem jo videla kot človeka s svojimi dvomi, ki je včasih tudi nemočen, ki se včasih jezi, ki tako kot vsi dela napake. Ženo, ki se mora vsak dan truditi za vero, vsak dan znova odločati za Kristusa in zaupanje v Očeta, in ki ji je to včasih težko – težko vztrajati.
Videla sem njene prelepe šibkosti, videla sem, kako je prosila Kristusa, da ji prav v teh delčkih pomaga postati kreposten človek poslanstva, ki ji ga je namenil, in v tem sem videla, kaj pomeni življenje v veri, kaj pomeni biti odrešen človek.
Podarila mi je življenje, kakršno je v resnici
Nikoli ni olepševala sveta, v katerem živimo, ali duhovnega boja, ki se bije v njem in v nas. Vedno je jasno povedala, da bo treba sprejemati težke odločitve, odločitve za vero, za čistost, za nesebičnost.
Ni jih zahtevala od mene, ni jih pričakovala, samo postavila jih je predme, ker so bile prepomembne, da bi jih sama postavila na stran, kamor ne sodijo. Nikoli mi ni rekla, da bo hoja za Kristusom lahka. Nikoli mi ni prodajala votlih besed o preprosti ljubezni.
Ko mi je bilo hudo, me je stisnila v topel objem, z mano potočila kakšno solzo, na koncu pa vedno rekla: "Andreja, moli in zaupaj. Vem, da boli, a križ je del življenja in Gospod te bo prav v teh trenutkih, ko ti je najtežje, naučil čudovitih stvari, če mu boš pustila. Daruj in zahvali se mu za vse stiske, za vse bolečine, tudi če jih danes še ne razumeš."
Podarila mi je molitev
Molitev rešuje življenja, molitev rešuje naš odnos z Bogom in brez molitve nikoli ne bomo mogli pustiti greha in iti z Gospodom. Težko izrazim hvaležnost, ker vedno vem, da Polonca moli zame.
In ko jo obiščem, z njeno družino molimo rožni venec. Tudi če se nam ne da, tudi če je to zadnje, kar bi takrat radi počeli – molimo. Ker je taka naša vera in ker je brez molitve tako preprosto, tako človeško pozabiti na Boga.
Pa tvoja odgovornost?
Morda se zdi, da imajo v odnosu botra in birmanca botri en velik kup nalog, birmanec pa lepo ležerno naprej živi svoje življenje. A noben odnos ne bo dober, če se zanj trudi le eden. Boter te potrebuje, potrebuje te prav tako, kot ti potrebuješ njega.
Verjemi, da ni naključje, da vaju je Gospod skupaj izbral za to pot. Boter ti želi stati ob strani, te spoznati in ti pomagati, a tega ne more storiti, če mu ti tega ne boš dovolil.
Tudi sam pojdi k njemu, zaupaj mu svoje skrbi, spusti ga v svoje življenje – v njegov lep in tudi težek del. In kot on moli zate, tudi ti moli zanj.