Besede, ki bi jih moral slišati vsak prvoobhajanec

Vašemu prvoobhajancu povejte, da je glavni smisel tega praznika, kot tudi obiskovanja svete maše, bližina in prijateljstvo z Jezusom. Recimo:

Prav kmalu bomo praznovali tvoje prvo obhajilo. Nadel/a si boš posebno obleko in skupaj se bomo udeležili slovesne maše.  

Cerkev bo ta dan posebej lepo okrašena. Prišli bodo tudi gostje, stari starši, krstni botri, prijatelji. Vsi želijo biti tisti dan s teboj. Po maši bomo imeli skupno kosilo. Verjetno boš dobil/a tudi darila, saj z njimi želimo pokazati, da je ta dan res tvoj praznik.

Praznovanje se lahko zavleče in lahko se zgodi, da ti bo v nekem trenutku dolgčas ali pa ti nekaj ne bo všeč. To je v redu in s tem ni nič narobe.

V cerkvi se včasih tudi sam/a dolgočasim, celo pri maši mi kdaj kaj ni všeč. Včasih se težko zberem. Moje misli bežijo na različne konce in najraje bi bil/a nekje drugje.

V takšnih trenutkih se skušam spomniti, da hodim k maši, da bi bil/a z Jezusom. Podobno kot pri šolski uri. Včasih je težko biti zbran pri pouku. Toda to počnemo, da se česa naučimo, tudi če se nam ne zdi najbolj zanimivo.

Si se kdaj znašel/la v situaciji, ko si si zaželel/a biti nekje drugje, se igrati, početi kaj drugega, a si ostal/a z nekom, ki te je potreboval? Na primer: Vsi so stekli na igrišče, toda v bližini je bil prijatelj, ki se je želel s teboj pogovoriti o nečem pomembnem ali je bil žalosten in je potreboval bližino ... Podobno je pri sveti maši. Tudi če mi ni všeč in bi bil raje kje drugje in delal kaj drugega, grem k maši, ker vem, da je tam Jezus, ki si zelo želi biti z mano.

Seveda obstaja veliko načinov, kako biti z Jezusom. Tako je molitev vsak dan zjutraj in zvečer ali čez dan. Kjerkoli si, ko začneš moliti, preživljaš čas z Jezusom. Lahko ga nagovoriš s svojimi besedami, lahko tudi molčiš. Pokrižaj se in reci: "Jezus, zdaj želim biti s teboj. Nič ne bom govoril. Samo ostal bom s tabo."

Lahko zapreš oči in pomisliš nanj. Biti z Jezusom je molitev. Lahko ga tudi vprašaš: "Jezus, mi hočeš kaj povedati?" in tiho poslušaj, če slišiš njegov glas v svojem srcu.

Drugi način je branje Svetega pisma. Včasih berem Sveto pismo in ne razumem skoraj ničesar. Ne vem, kaj ima to opraviti z mojim življenjem. Toda potem se v nekem trenutku spomnim na prej prebrani stavek ali kakšen dogodek v Svetem pismu in mi je nenadoma jasno, kaj se dogaja, kaj preživljam. Kot da bi nekdo nenadoma prižgal svetilko v temni sobi.

Maša in obhajilo sta najboljši način, kako biti z Jezusom.

Obhajilo je pot, ki jo je zasnoval sam Jezus, da smo lahko čim več z njim. Z obhajilom se Jezusa dotaknemo, on postane naša hrana in nam daje moč. Ko nekaj poješ, ti to daje moč, kajne?

Zadnji večer, preden so Jezusa obsodili in ubili na križu, je Jezus sedel k večerji s svojimi učenci. Imenujemo jo zadnja večerja. Tedaj jim je rekel, da niso samo njegovi učenci, ampak tudi prijatelji; da jih ima neizmerno rad. In da bo prav tako ljubil tiste, ki bodo njegovi učenci in prijatelji v prihodnosti, to smo mi.

In naj jih ne skrbi, ker bo vstal po svojem trpljenju, križu in smrti, potem pa bo šel živ v nebesa, da nam tam "utre pot". Ob tem je našel tudi način, da smo lahko vedno z njim. Čim bližje. In ravno to je obhajilo.

Jezus je vzel kruh in rekel učencem, da je zdaj to njegovo telo. In potem je vzel vino in jim rekel, da je zdaj to njegova kri. Sprva se zdi čudno, a ker je Jezus Bog, lahko naredi nekaj takega. Če je s svojim Očetom ustvaril celotno vesolje, potem lahko naredi tudi tak čudež.

Nazadnje jim je rekel, da bodo potem, ko bo šel v nebesa, to storili "v njegov spomin". Da bi ta čudež ponavljali do konca sveta, ko bo spet prišel, ko ga bomo spet videli in se ga lahko dotaknili. In to so storili, nato pa prenesli moč poustvarjanja tega čudeža na svoje naslednike, na duhovnike.

Lahko rečemo, da se je Jezus "skril" v kruh in vino, v sveto obhajilo. Pri maši običajno prejmemo samo Jezusovo telo. Vsem bi bilo malo težko piti iz iste "skodelice", ko nas je toliko, kajne? Toda v hostiji, ki jo dobijo vsi, je tudi ves Jezus. Skrit, a resničen.

Jezusovo telo, ki ga prejmemo, je videti kot oblat, del napolitanke. Ampak to ni več oblat, temveč sam Jezus. Nemogoče mu je biti bližje kot v obhajilu.

Kmalu ga boš lahko vedno imel/a tako blizu. Zato vsako nedeljo hodimo v cerkev. Prav zaradi tega vsak mesec pri spovedi čistimo svoja srca: da bi ga lahko na ta način nenehno sprejemali in bili z Njim. Ker nas ima tako rad.

Jezus je prijatelj, ki je lahko vedno ob tebi: dovolj je, da greš k maši in ga sprejmeš v srce pri obhajilu.

Zato tudi  molimo za duhovne poklice – da ne bi manjkalo duhovnikov, ki bi lahko naredili ta čudež, da se kruh in vino spremenita v živega, resničnega, ljubečega, čeprav "skritega" Jezusa.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.