Vprašanje bralca:
V kakšni obliki bomo v polnosti bivali v nebesih? V podobi otroka, mladeniča, odraslega, starejšega?
Marjan
Odgovarja ljubljanski pomožni škof, dr. Anton Jamnik:
Spoštovani Marjan, na vaše vprašanje ni mogoče odgovoriti tako, da bi izbral eno od naštetih možnosti. Kdor bi poskušal v tej smeri, bi bil še najbližje resnici, če bi se odločil za podobo otroka. Vendar ne v dobesednem pomenu. Jezus namreč zahteva kot pogoj za vstop v nebesa, da postanemo majhni kakor otroci: “Resnično, povem vam: ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo,” (Mt 18,3). Gre za duha preprostosti in ponižnosti.
Gotovo je tole: v večnem življenju bomo kot osebe, bomo prav mi sami. Naša osebna istovetnost bo ista. “Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči.” V velikonočnem času vidimo vstalega Gospoda, kako se srečuje s svojimi učenci. Kakšen je? Isti je kakor prej, a vendar drugačen. Tako bo tudi z nami. Tako je tudi z Marijo, Jezusovo materjo, ki je bila prva pridružena Jezusovi velikonočni zmagi in z dušo in telesom vzeta v nebesa.
Bolj kakor ugibanja in ubadanja s takimi vprašanji je pomembno, da se osebno srečujemo z Bogom. V velikonočnem času vidimo, kako čudovit je naš Gospod. Izžareva nadzemeljsko lepoto, a hkrati ostaja pristno človeški.
“Vstali je, zlasti pri Luku in Janezu, dovršitev človeškosti. To dovršitev bi mogli označiti kot rajsko. Besede, kretnje in dejanja so polna neke nežnosti, ki nima nič abstraktnega ali odmaknjenega, marveč je čisto blizu in prebuja zaupanje. Vendar pa v tej dovršitvi zaslutimo prehod skozi smrt v življenje, ki vključuje tudi poslednje človeško izkustvo. Kaj je nežnejše, prisrčnejše kot besede, ki jih izmenja z Marijo Magdaleno ob odprtem grobu; kaj je očarljivejše kot pogovor na poti v Emavs, ki doseže višek v razdelitvi kruha; kaj je hkrati tako domače in tako zadržano kot zajtrk ob jezeru?” (Balthasar)
V Vstalem se Bog pokaže najbolj Božji in človek v njem najbolj človeški, vendar oboje neločljivo drugo v drugem. Božja vzvišenost, ki se javlja na tak način, da ga ljudje spoznajo le, če se jim da sam spoznati, ni odtujevanje vsakdanje zemeljskemu, temveč se neposredno preoblikuje v najzaupnejšo bližino. Prestrašenim podarja mir. In to svoj mir, ki ga prinaša s križa, iz smrti in podzemlja, mir, v katerem je poveličan vstopil tudi pokoj smrti.
Novega sveta si ne moremo predstavljati. In kakšen bo v novem svetu odnos ljudi do materije, kakšno bo “vstalo telo”? Tudi o tem ne moremo izreči takih trditev, ki bi jih mogli kakorkoli konkretizirati in ponazoriti s predstavami. Pač pa je gotovo, da dinamika kozmosa (vesoljstva) vodi nasproti cilju, nasproti stanju, v katerem bosta materija in duh na nov način in dokončno pripadala drug drugemu.
“Ta gotovost ostane konkretna vsebina stavka, v katerem izpovedujemo vero v ‘vstajenje mesa’ tudi danes, ravno danes,” je zapisal Joseph Ratzinger, papež Benedikt XVI. v delu Smrt in večno življenje. Ključnega pomena pa je, kakor pravi Ratzinger: “Če vsaka ljubezen hoče večnost, tedaj Božja ljubezen ne le hoče večnost, ampak jo ustvarja in je večnost!” Mogli bi tudi vprašati: Kaj sploh nagiba človeka k temu, da zahteva trajnost? Ne osamljeni jaz, ampak izkustvo ljubezni. Ljubezen hoče večnost ljubljenega in zato tudi svojo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 19.
