Nasmejani Štajerec Tadej Vindiš je pravi veteran festivala sodobne krščanske glasbe Ritem srca, saj je s svojo skupino Svetnik nastopil že na prvem, leta 2002. “Vreme je super zdržalo, Bog je ‘zrihtal’ tudi to. Tudi v dvorani je bilo lepo, a festival zunaj ima svoj čar,” je povedal po 19. izvedbi odmevnega glasbenega dogodka, tik zatem, ko so se ugasnile odrske luči.
“V zadnjih desetih letih sem doživel nek klic po ustvarjanju pesmi, ki so molitvene. Ne da razlagamo o Bogu, ampak da stopamo v intimnost z njim. Na ravni ‘jaz – ti’. Pri tem je pomembna vera, da smo v Njegovi navzočnosti, ko se povežemo v molitvi. Zato je pri vsaki pesmi še kako na mestu, da se najprej zavemo tega,” je razložil svoj duhovno-glasbeni credo.
Zelo je pomembno, koga slavimo
Svoje misli je še podkrepil: “Največja zapoved je: Ljubi svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in vso močjo. To je pravzaprav zapoved slavljenja. Če ne bom slavil njega, bom slavil nekoga drugega. Ljudje smo ustvarjeni, da nekoga slavimo in ljubimo. Zato je pomembno, kdo je to.”
Ne glede na zgornjo “veteransko” oznako, ki gre z roko v roki z več kot dvajsetletnim ustvarjanjem njegove skupine Svetnik, pa Tadej zase pravi, da je bolj slavilec kot glasbenik. In da je nekoč brodil po povsem drugih zvrsteh.
Na drugačno pot skupaj z ženo
“Nate vpliva to, ob čemer si rasel. Oče je imel nekoč električno kitaro. Nekaj tega je bilo v meni. V gimnazijskih letih sem šel na trde zvrsti metalne glasbe. Delno sem iz te teme naredil tudi diplomo – o vplivu glasbenih preferenc iz mladosti na osebnost. Ne ustvarjam več metalne glasbe, včasih pa me potegne malo bolj v rokovske vode.” Zanimiva preobrazba! Od težkega metalca do slavilca.
Oglejte si celoten pogovor s Tadejem Vindišem:
Seveda se to ni se zgodilo v hipu. Gre za pot, poudarja Tadej: “Bistvena stvar je bil klic. Da pojem, je v veliki meri dar. Nisem glasbeno in vokalno šolan. V metalskem času sem si zelo uničeval glas. Hvala Bogu, da lahko na tak način oznanjam in slavim. To so bili Božji posegi v moje življenje. Eden od njih je bil tudi, da sem spoznal zdajšnjo ženo. Z njo sva skupaj stopila na to pot.”
Ko ne bo več klica, bo šel v pokoj
Slavilni klic našemu sogovorniku še vedno odzvanja v ušesih. Ko ne bo več tako, se bo upokojil, se zasmeje: “Okrog leta 2000 sem začel igrati že krščansko glasbo in sem bil v prvih letih skupine Svetnik nekakšen krščanski ‘showman’. Potem smo se osredotočili na slavilno glasbo. In ta klic še vedno slišim.”
“Želim vam, da bi obležali.” Zakaj?
Ne glede na permanentni nasmeh na njegovih ustnicah, pa Tadejevo življenje še zdaleč ne mineva brez težkih dni, tednov, mesecev. To je razkril tudi v Moških skrivnostih. Dejal je, da ko je obležal, “mu je bil Bog bližje kot kadarkoli”. A za preizkušnje je celo hvaležen.
Zakaj? “Želel bi si, da bi enaki sadovi prišli brez preizkušenj. A včasih jih preprosto potrebujemo. Moj prijatelj in sodelavec pri Družini in Življenju Aleš Čerin pravi: ‘Jaz vam želim levkemijo!’ Hvala Bogu, če je ne potrebujete. Tako bi vam tudi jaz lahko dejal, da vam želim, da bi obležali zaradi hrbtenice, če bi bili deležni sadov in milosti, kot sem jih bil jaz. Hvala Bogu sem bil ozdravljen. Aleluja! Preizkušnje so žal potrebne, ker se takrat ogromno naučimo. Tudi sam se velikokrat ne znam ustaviti in slišati.”
