Ko sva si z ženo Martino pred 16 leti podelila zakrament svetega zakona, sem se znašel v raju. Morda sem se podobno kot Adam, ko je bil v začetku postavljen v edenski vrt, počutil varno v zavetju odnosa z ljubljeno osebo, Bog pa je ostal navzoč kot ograja najinih nebes.
Še danes je, Bogu hvala, tako. A kako obdelovati in varovati najin vrt, to resničnost spoznavava vedno na novo.
Precej samoumevno se mi je zdelo, da trenutek, ko sva si obljubila ljubezen in zvestobo, zadostuje sam po sebi. Najin zakon je pač v Bogu potrjen in bo ostal trden in urejen za vekomaj, tako da se lahko ob službi in vzgoji otrok brezskrbno posvetim športu in gibanju, nekaj več kulturi in glasbi, pa vsekakor birmancem in pevcem v župniji ter tudi času zase kar tako.
V vseh teh dejavnostih pa se hkrati srečujem še z različnimi ljudmi in se bogatim z njihovimi pogledi, nasveti, izkušnjami in podobno. Vedno pa se na koncu vrnem k ženi in družini.
Hitro se je pojavila skušnjava, da bi prav v središču, v zakonskem odnosu “parkiral” in zgolj utrujen vklopil stanje pripravljenosti do novega izhoda v službo ali hobi, Bogu pa bi naprtil, da se ne zanima in ne blagoslavlja več najinega odnosa.
Z ženo se zavedava, da v najin zakon, v najin edenski vrt nujno prinašava zgodbe in srečanja od zunaj. Spoznanje, da ni vse rodovitno, naju spodbuja k pogosti podelitvi, kaj sva doživela, kako naju je nagovorilo in kaj doživeto pomeni za najin odnos. S tem prečiščujeva tudi najino rodovitnost, ki jo živiva navzven.
Ko sva si predočila, da je najin zakon pravzaprav najin duhovni poklic, je postalo jasno tudi, v katero smer se dogaja najino poslanstvo. Kot mož in žena sva priči, kako naju Bog po drugem ljubi in pošilja skupaj v svet.
Nič ni bolj svetega kot najina obljuba zvestobe in midva sva najprej misijonarja, ki vnašava spremembo in spreobrnjenje v svet, še preden bi svet sam po sebi spreobrnil naju in določil kot parkirana.
Vznemirljivo, kako je Bog, prej zgolj v podobi ograje najinega vrta, zaživel v novi podobi. Postal je privlačnejši in bolj zahteven hkrati. Če sem prej nehote iz navade odhajal v službo, ali na pevske vaje, ali na košarko, da bi si odpočil od zakona, mi Bog zdaj podarja možnost, da o zakonu resnično spregovorim in pričujem zanj.
Iskreno in v resnici nastopam kot mož, ki živi za svojo ženo. In je neverjetno: ko med kolegi in prijatelji po opravljenem delu skupaj spijemo kavo ali pivo, kako ima pijača čudovit okus po Kristusu, če sem tudi sam mož in živim svojo svobodno odločitev in zakramentalno poslanstvo. Zakramentalno ne zgolj, da sem bil pri spovedi in obhajilu, ampak tudi, da Kristusa v resnici kot mož prinašam v svet.
Mnogokrat je težko in skušnjava od zunaj me pogosto ohromi, če ne že pahne v greh, a Bog je neprestano ljubeče pripravljen, da mu v svoji svobodi prisluhnem. Osebno me izrazito kliče in spodbuja k večjemu redu in stanovitnosti. Največkrat ga slišim, naj se večkrat po malem, a redno obračam k Njemu.
Naj v tem tekmujem in prehitevam najprej svojo ženo, potem pa tudi svojega veroučenca, sopevca, soigralca pri ping pongu v pozornosti in v njegovih resničnih potrebah. Naj svojo zvestobo, spoštovanje in ljubezen živim dejavno. Po ženi me nagovarja, naj ji, čeprav je prepričana v mojo zvestobo in ljubezen, čim večkrat nežno in ljubeče izrečem ter izkažem svojo naklonjenost in bližino.
Kako preprosta je ta novost. Apostol Pavel nas uči, da stiske vsekakor bodo, a bomo z molitvijo in postom uspeli. Oboje, molitev in post, vabita, da naredimo prostor za Božje sporočilo in za njegovo resnično prebivanje v nas.
Samo v Bogu in v uglašenosti z njegovim načrtom je poslanstvo tudi resnični duhovni poklic, v katerem je duhovnik resnično duhovnik za druge in redovnik resnično živi v bratstvu za druge, v katerem tudi samski živijo v polnosti Svetega Duha za druge in, navsezadnje, v katerem sem tudi sam mož ne zase, ampak za druge.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
