Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Vprašanje bralke:
Odgovarjata: Drago in Sara Jerebic, zakonska in družinska terapevta
Verjetno je njegova prevladujoča reakcija na težavo umik, tako čustveni kakor tudi fizični, kar pomeni selitev. Morda se noče kregati, zato pa se umakne, ko mu postane neznosno. To ni opravičevanje njegovega vedenja, temveč poskus razlage.
Ko so sami, ko ni več pritiska, taki ljudje ponavadi lažje in bolj objektivno premišljujejo o tem, kar se je zgodilo. Tudi o lastni odgovornosti za nastalo situacijo, ne samo o krivdi sozakonca. To lažje storijo osebe, ki so v preteklosti že prakticirale kakšno premišljevalno obliko molitve, meditacije, samokritične refleksije.
Določenim posameznikom se dogaja, kot da bi izgubili lastno avtonomnost, ko vstopijo v odnos. Počutijo se, kot da bi se stopili z drugim partnerjem. Zaradi tega teže trezno in objektivno razmišljajo in se odločajo.
Edino, kar premorejo, je, da se umaknejo v tišino in se celo odselijo, ker se jim zdi, da je partner do njih pregrob oz. se neustrezno vede. Nekateri celo pravijo, da so se počutili, kot da bi živeli neko izposojeno življenje, ki si ga niso izbrali. Da so opustili lastne hobije, prekinili stike s prijatelji in da to niso bili oni.
In potem, ko so nekaj časa sami, ko spet dobijo občutek, da so našli sebe, ter spet delajo to, kar bi radi, lahko lažje na pretekli odnos pogledajo bolj objektivno, tudi samokritično. Tako bi lahko rekli, da je bila ena izmed težav v tem odnosu nerazmejenost, stopljenost, nezadostna diferenciranost dveh zakoncev.
Če prideta taka zakonca znova skupaj, se morata dogovoriti in najti obliko, kako bo on uspel najti dovolj prostora zase, da bo hkrati v odnosu in hkrati ne izgubljen v njem, da se bo lahko kdaj za krajši čas umaknil v svoj svet hobijev brez slabe vesti ter da bo uspel ženi razložiti, da tega ne počne zaradi tega, da bi jo zavračal ali zanemarjal, temveč ker si to želi in ker to potrebuje. Ker bo zaradi tega boljši mož.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.