Ob petih otrocih si z možem vzameta čas za zmenek kar v domači delavnici

Patricija Pašič iz Bele krajine je žena in mama petih otrok, starih med pet in 22 let. Odločitev, da po rojstvu četrtega otroka ostane doma, zanjo ni bila najlažja, saj je delo v službi rada opravljala.

"Ko sem dala odpoved, so tekle solze. Direktor mi je dejal, da me ne vidi, da bi bila samo doma in skrbela za otroke in ostarelo teto, ki je bila takrat ravno po operaciji kolka. Toda s službo to ni bilo več združljivo. Izrekel je tudi stavek, ki me še danes malo pretrese: 'V kolikor to ne bi bilo to, imaš pri nas vrata še vedno odprta.' Odločitev sem lažje sprejela."

Za ogled galerije kliknite tukaj

Po enem mesecu se je družina navadila na novo rutino. "Otroci so bili neizmerno srečni. Ko so prišli domov, je bilo pospravljeno, na mizi jih je pričakalo kosilo." Toda Patricija je kmalu odkrila nov hobi in kmalu po tem zakorakala tudi v podjetniške vode.

"Ko so bili otroci majhni, sem zanje šivala pustne kostume in smo bili vsako leto drugačna družinska pustna maska. Po rojstvu najmlajše hčerke sem zanjo dostikrat kupila kaj od drugih ustvarjalk. Nekoč mi je neka visoka cena otroških hlačk dala zagon, da se v šivanju preizkusim tudi sama," pripoveduje o svojih šivalnih začetkih.

Prvi šivalni stroj ji je poklonila prav teta, za katero skrbi. "Rekla sem ji, da ne znam šivati, pa je rekla, da se bom že naučila. Tudi ona mi ni znala več pokazati osnov, ker je bila že toliko stara." Šivilji sta bili sicer tudi obe Patricijini stari mami, toda spominja se, da takrat ni smela biti niti blizu šivalnega stroja, saj so si ga težko privoščili.  

Ko ji je uspelo sešiti prve hlačke za hčerkico, je šivala vedno več. Njene unikatne izdelke so najprej občudovale prijateljice, nato pa je bilo povpraševanja vedno več. V spodnjem nadstropju hiše si je uredila delavnico in rodila se je njena blagovna znamka Happy Mum.

"Na začetku sem cele noči delala, šivala in parala, da sem izdelala kvaliteten izdelek," se spominja. Patricija je samouka šivilja, si pa nekoč želi obiskati tudi kakšen šiviljski tečaj, s pomočjo katerega bo lahko sešila tudi kakšno bolj zapleteno oblačilo, na primer ženski plašč.  

O svojih začetkih pove, da so bili vse prej kot dobičkonosni in je zelo hvaležna možu, ki ji je pomagal uresničiti sanje tudi s finančnimi vložki. "Potem sem prišla do tega, da če že cele dneve delam, moram nekaj imeti od tega, ne da so tudi otroci prikrajšani za moj čas. Določeni izdelki pa so še vedno za mojo dušo, ne glede na ceno." Trudi se, da vsak njen izdelek nosi neko zgodbo, najraje pa šiva za najmlajše.

Patricija priznava, da je usklajevanje dela in družinskega življenja kljub temu, da je sama svoj šef, zelo težko, saj mora ves čas preklapljati med različnimi obveznostmi. Vsak delovni dan je v delavnici ob štirih zjutraj, da do razvažanja otrok v vrtec in šolo in skrbi za teto že oddela nekaj ur.

"Ob pol desetih pridem spet v delavnico in delam do enih, ko grem skuhat kosilo. Ko ostali pridejo domov, imamo skupno kosilo, nato razvozim otroke po različnih dejavnostih. Ob petih grem spet v delavnico in sem tam do večerje. Moje delo poteka čez cel dan in tudi zvečer," opisuje svojo predanost hobiju, ki ji zadnja leta prinaša kruh. Pravi, da prostega časa nima in se mora na tem področju še izboljšati.

Tudi sicer pri Pašičevih nikoli ne počivajo. Imajo kmečki turizem, prizadevajo si za samooskrbo, v podjetniške vode pa je že stopila tudi starejša hči, ki poleti vodi konjeniške tabore za otroke.

Zaradi boleče življenjske zgodbe se Patricija s solzami v očeh spominja študentskih let, ko je spoznala moža Janeza, s katerim sta skupaj že 25 let. "Spoznala sva se v študentskem domu v Kranju. Jaz sem pri 16 letih ostala brez staršev. Nihče od mojih sorodnikov me ni mogel posvojiti, niti nisem bila primerna za rejništvo. Živela sem v študentskem domu. Tam je bila socialna delavka, ki je zelo skrbela zame in njeni so mi dejansko pokazali, kaj pomeni imeti družino."

Predvsem ob večerih se ji mož nemalokrat pridruži v delavnici, to je tudi čas za njiju. "V času korone sem imela veliko naročil, vsi otroci so bili vključeni v kakšno delo. Pa je mož rekel, da bi tudi on kaj pomagal. Predlagala sem, da bi on lahko delal kuhinjske krpe, to sedaj še vedno počne. :) Ko sva ob večerih sama v šivalnici, so to najini trenutki. Eden drugemu se izpoveva, kaj je bilo čez dan. Bolj kot kuhinjske krpe so pomembni trenutki, ko sva skupaj."

Oba z možem imata rada otroke, kar je Patriciji že od vsega začetka ogromno pomenilo. Pri 21 letih sta postala starša najstarejšega sina, ki je danes muzikant in igra pri Mladih Belokranjcih. "Takrat so mi govorili, naj raje doštudiram in otroka splavim, ampak sem bila odločna. Pustila sem faks in se odločila za materinstvo. Danes sem neizmerno ponosna na svoje otroke. Tako lepo mi je bilo postati mamica, bila sem najsrečnejša. Tega sploh ne znam opisati. Ko se je sin rodil, tri dni nisem spala, ker sem občudovala ta Božji dar."

Med najstarejšim in najmlajšim otrokom je kar nekaj let razlike. Najstarejši sin ima 22, najmlajša hči pa pet let. "Predzadnja hči si je za rojstni dan želela sestrico in dejansko je prišlo tako, da smo okoli njenega rojstnega dne izvedeli za peto nosečnost. :) Lep izziv je imeti otroka v mladosti, prav tako pa je lepo v zrelih letih. Takrat imaš na primer že rešen stanovanjski problem," pripoveduje mama peterice, ki ji je največji izziv v materinstvu do sedaj predstavljal čas pubertete najstarejšega sina, a so ga kot družina uspešno prestali.

"Jaz sem tista preveč zaščitniška mama," priznava in v smehu dodaja: "Moji otroci so še vsi zelo otročji. Občudujejo se, eden drugemu so neke vrste idoli, kar je včasih kar težko, ker se drug od drugega nalezejo tudi traparij."

Z možem želita svojim otrokom predvsem predati dar vere. "Vedno pravim, da nas čuva nekdo od zgoraj. To je največ, kar šteje. V teh časih je brez vere zelo težko živeti. Sama ne vem, kako bi šla skozi vse to, če ne bi imela vere. Pa da imajo spoštovanje eden do drugega, da pomagajo, so srčni tako do mlajših kot do starejših, da se znajo zahvaliti za vse, kar nam je dano, in da ni vedno vse v denarju."

Izpostavi še eno zlato pravilo njihove družine: "Za kar se odločiš, to končaš. Ne glede na to, ali so se otroci odločili za glasbeno šolo ali plesne vaje, nikoli ni prišlo do tega, da dejavnosti ne bi končali. Tako tudi ni problem iti k maši, ker so se tudi sami odločili, da bodo obiskovali verouk. Je pa res, da greva zmeraj z njimi." Tako Patricija kot mož sta bralca beril v domači semiški župniji, vsi fantje so ministrantje, najmlajša pa že nestrpno pričakuje dan, ko bo lahko obiskovala pevski zbor.