“Kadarkoli sem slišala, da se življenje lahko spremeni v trenutku, sem se vprašala, kako je to mogoče. Svoje stare starše in starše sem pogosto slišala govoriti, da je treba iz roda v rod trdo delati, da se lahko kaj spremeni na bolje, da lahko zgradiš dom, v katerem lahko vsak najde svoje mesto, ustvariš občutek varnosti, ljubezni in prijateljstva. Vse to pa se v resnici lahko spremeni v trenutku, ko na vrata potrka vojna,” pravi Viktorija, ki je do nedavnega delala v enem najboljših frizerskih salonov v Kijevu.
“Pri dvajsetih se ti zdi, da je pred tvojimi nogami ves svet. Moje največje sanje so bile najti svojo boljšo polovico, kar se je tudi zgodilo. Dočakala sva sanjsko poroko in pred nekaj meseci sva se z Anatolijem zaobljubila drug drugemu, da bova skupaj do smrti. Pomen teh besed sem spoznala šele po začetku krvave vojne, ki nas je vse boleče prizadela. Težko je sploh govoriti o vsem, saj imaš vtis, da se vsa ta nočna mora v resnici ne dogaja.”
Vojna v Ukrajini
“Skupaj z vso družino smo se ob (na srečo neuspešnih) poskusih osvojitve naše prestolnice začeli bati za naša življenja in prihodnost. Moj mož je bil takoj vpoklican, tako da zdaj že tedne vsak dan čakam vsaj na sporočilo: ‘Draga, vse je v redu, živ sem …'”
“S starši smo se, čeprav smo nekje v srcu upali, da bo Kijev premagal ostre napade uničujočega napadalca, začeli bati, kaj še bo. Moj mož in starši so rekli, da moram pobegniti na Poljsko, ko se je izkazalo, da ima tam moj šef prijatelja, ki je z družino v svoj dom sprejel begunce. ‘Tudi zate, Viktorija, se bo našlo mesto.'”
“Odločitev je bilo težko sprejeti. Vse sem zaupala Bogu. On najbolje ve, kako mora biti. Mož mi je tisti dan rekel, da bo zagotovo prišel k meni in da bova lahko po vojni skupaj gradila najino življenja na Poljskem. Prosil me je, naj ne skrbim. Tako sem se znašla na stotine kilometrov od doma.”
Frizerji in prijatelji za Ukrajino
Viktorijo je na severu Poljske skupaj z zaročenko sprejel Lukasz Stawierej, vodja frizerskega salona.
“Spraševala sva se, kaj bi lahko še naredila poleg tega, da finančno pomagava in nosiva hrano na Karitas. Nekega dne sva izvedela za poljsko humanitarno akcijo Frizerji in prijatelji za Ukrajino. To je bilo tisto, kar sva iskala. Na družabnih omrežjih sva objavila obvestilo, da odpirava dodatna delovna mesta za ‘prijatelje iz Ukrajine’. Poleg uposabljanja sva zagotovila pomoč pri urejanju vseh papirjev in dokumentov. Tako se nama je kmalu pridružila Viktorija,” pravi Lukasz.
“Z nama je že skoraj dva meseca in lahko rečem, da se v podjetju vsi počutimo kot ena velika družina,” dodaja njegova zaročenka Magdalena. “V zadnji sobi smo postavili tablo z osnovnimi poljskimi frazami in lahko vidimo, kako se Viktorija vsak dan uči poljsko. Od vsega začetka se dobro razumemo. Najpomembneje pa nama je, da ima naša prijateljica iz Kijeva že oboževalce, ki se pri njej radi strižejo.”
“Pred veliko nočjo sem Viktoriji dal ikono Matere Božje z molitvijo zaupanja v ukrajinščini. Bila je zelo vesela in jo nosi s seboj v torbici. Ob težkih trenutkih, ko pogreša moža in starše, se spomnimo na to molitev in na pomen Viktorijinega imena, ‘zmaga’,” pravi Lukasz.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.
