“Spoznal sem, da je zgoraj nekdo, ki je spremljal moja dejanja in odločil, da moram na zemlji postoriti še nekaj stvari,” za Aleteio pove Marcin Borkowski. Pred nekaj meseci je imel le majhno možnost za preživetje. Zaradi hude prometne nesreče se je znašel v bolnišnici, kjer je prestal pet operacij in bil 21 dni v umetni komi.
Kako je prišlo do nesreče?
Takoj po tem, ko sem pomagal najstniku, ki se je poškodoval v nesreči, sem bil obveščen o drugem klicu. Na poti do tja sem z reševalnim motorjem trčil v osebni avtomobil.
Na srečo sem zadel prednje kolo in poletel čez pokrov vozila. Podoben dogodek se je zgodil pred mesecem dni, toda takrat je 25-letni fant trčil v vrata avtomobila in pristal na strehi. Umrl je na kraju nesreče.
Utrpel sem veliko hudih poškodb. Zlomljene sem imel obe stegenski kosti, rebra, nadlahtnico na desni roki in kosti v bližini komolca. Na kraj nesreče je prišla policija, ki je pripravila dokumentacijo, v primeru, da bi se izkazalo, da je šlo za nesrečo s smrtnim izidom.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Pravite, da vas je rešil čudež.
Poškodbe so bile resne. Moje možnosti za preživetje so bile le štiriodstotne. Po desetih dneh v bolnišnici sem se boril s sepso, splošno bakterijsko okužbo v telesu. Padla sta nasičenost in krvni tlak. Zdravniki so iskali učinkovit antibiotik, ki bi lahko zaustavil okužbo.
Lahko govorimo o medicinskem čudežu, ker jim je uspelo. Pogumno so se borili zame. Ko sem se zbudil, je bila ob moji postelji podoba Usmiljenega Jezusa, na njej pa datum, ki potrjuje obisk duhovnika, ki je prišel podelit zakrament bolniškega maziljenja. Veliko jih je zame darovalo sveto mašo.
Na krvodajalske akcije so prihajali ljudje, ki so ob registraciji navajali, da je kri “za Borkosia”.
Prvi prostovoljci so prišli že dan po nesreči. V samo enem tednu je na krvodajalsko postajo v Varšavi prišlo več kot sto ljudi, ki so darovali kri zame.
Kdor je lahko, je priskočil na pomoč.
Moja žena je snemala sporočila, ki so mi jih namenili različni ljudje. Vsak dan me je obiskala na intenzivni enoti in mi jih predvajala. Veliko ljudi je molilo zame, me tolažilo in me podpiralo.
Šele ko sem prišel k zavesti, sem izvedel, da sem imel nesrečo, zdravniki so me obvestili o poškodbah in ugotovil sem, da je zgoraj nekdo, ki je spremljal moja dejanja in odločil, da moram na zemlji postoriti še nekaj stvari.
Boj za zdravje je trajal več mesecev – rehabilitacija je bila dolga in zahtevna. Imeli ste podporo žene, prijateljev. Česa vas je nesreča naučila?
Tega, da se lahko vedno znajdeš na drugi strani in da nisi le zdravstveni delavec, ampak tudi pacient. Nesreča me je naučila tudi skromnosti v življenju. Spoznal sem, da moram biti pri reševanju življenj drugih še bolj profesionalen.
Spominjam se vožnje na invalidskem vozičku v bolnišnici. Nekdo od zaposlenih je z vozičkom zadel ob okvir vrat in bilo je zelo boleče. Udarec sem občutil dvakrat in povzročil mi je ogromno bolečino. Zaradi tega incidenta sme spoznal, da je treba z osebo, ki potrebuje pomoč, ravnati nežno in da moramo biti občutljivi za njihovo trpljenje.
Vaša največja strast je pomagati ljudem. Kako to, da ste strast pretvorili v smisel svojega življenja?
Od devetega leta sem sanjal o delu reševalca. Nekega zimskega večera, ko smo se spuščali po hribu sredi naselja, se je zgodila nesreča. Moški je skočil iz devetega nadstropja bloka, naravnost na zasneženo travo. Pripeljalo je reševalno vozilo in videl sem, kako so iz njega stekli reševalci. Ko sem bil majhen, smo z družino živeli blizu bolnišnice. Pogosto sem bil tam, ker je moja mama delala v zdravstvu. Spomnim se, da me je nekega dne ena izmed medicinskih sester vprašala, ali mi je tukaj všeč. Rekel sem, da mi je zelo všeč. Ko so me v reševalnem vozilu odpeljali domov, se mi sploh ni mudilo.
Želel sem si, da bi cela soseska videla, kako stopam iz tega »kozmičnega vozila«. Bil sem tako zelo srečen. Kot odrasel si nisem mogel predstavljati nobene druge službe. Moje sanje so bile delati na urgenci. Začel sem kot bolničar. Potem, ko so na Poljskem vzpostavili sistem reševanja, sem postal reševalec in do dneva nesreče delal na urgenci.
Med pandemijo se niste vozili samo v reševalnem vozilu. Uporabljali ste tudi reševalni motor in hodili tja, kjer je situacija to zahtevala.
Ko je marca 2020 izbruhnila pandemija, so bile potrebe po reševalnih vozilih velike, v bolnišnicah pa je primanjkovalo prostora, zato sem oživil idejo reševalnega motorja. Kot prostovoljec sem začel reševati ljudi. Hodil sem na kraje nesreč. Nekateri poškodovanci niso potrebovali reševalnih vozil, zato sem jih lahko odpovedal. S tem sem olajšal delo reševalcev.
Prelomnica je bila nesreča na nekem mostu. Prednji del tramvaja je padel z mostu, zadnji pa je štrlel navzgor. Na kraj nesreče je bila poslana celo letalska reševalna služba. Prišel sem s svojim motorjem. Mojo prisotnost so opazili mediji ter oblasti Varšave in Mazovije. Prejel sem pohvalno pismo.
Po tem dogodku sem se odločil, da začnem nekakšno množično pobudo. Začel sem snemati videoposnetke, ki prikazujejo osnovne postopke, ki jih je po zakonu dolžan izvesti vsak državljan, ki vidi nekoga v stanju, ki ogroža zdravje ali življenje.
Vse obravnavate s spoštovanjem in dostojanstvom. Očitno nikoli niste živčni ali nestrpni. Kako se lahko naučimo takšnega duhovnega ravnovesja?
Skušam se nadzorovati. Nima smisla biti živčen, še posebej če je človek prepričan v to, kar počne. Mladim reševalcem ponavljam, da medicina ni pekarna. Tam napaka v najslabšem primeru pomeni, da imamo nekaj ponesrečenih izdelkov, šef pa nam morebitno izgubo odšteje od plače. Nekaj lastnikov trgovin bo užaljenih, ker kruh ne bo dostavljen pravočasno. Če nekdo naredi napako v medicini, druga oseba lahko postane invalidna ali celo umre. Zagotovljena pomoč mora biti vedno najvišje kakovosti. Pri reševanju počasi pomeni gladko, gladko pa hitro.
To pomeni?
Če pri reševanju nekaj narediš počasneje in bolj natančno, potem ne narediš napake. Če moramo odpravljati napake, se čas reševanja podaljša.
Katera intervencija v vaši več kot 30-letni karieri je bila za vas najtežja?
Spominjam se tistih ljudi, ki jih ni bilo mogoče rešiti. Eden izmed njih je bil 31-letni policijski pirotehnik, ki je z rentgenom preverjal paket, ki so ga pustili na neki bencinski črpalki. Paket naj bi naložili na posebno platformo in ga odpeljali na poligon. Tovor je eksplodiral, njega je vrglo v zrak, pri tem je utrpel travmatično amputacijo obeh okončin in poškodbe, ki so povzročile zastoj srca.
Kot medicinska reševalna ekipa smo začeli z oživljanjem. Srce je začelo biti, pojavilo se je veselje, da bo preživel. Odpeljali so ga v bolnišnico, v operacijski dvorani pa se je izkazalo, da so njegovi notranji organi uničeni. Posledica poškodb je bila tudi barotravma. Zdravniki so razglasili smrt. Za sabo je pustil ženo in otroka.
Na Youtubu in na družbenih omrežjih objavljate posnetke akcij, pa tudi posnetke o zagotavljanju prve pomoči. Vsekakor pa ne gre za ustvarjanje senzacije, temveč za izobraževanje.
Posnetki imajo izobraževalno vrednost. Gledalci mi pišejo, da zaradi teh posnetkov lahko ostanejo mirni v nepredvidljivih situacijah. Vedo, da so v kompletu avtomobilske prve pomoči osnovne potrebščine in se zato počutijo bolj varno. V teoriji vedo veliko, toda vaja dela mojstra. Zato, da bi bili še bolj učinkoviti in profesionalni pri reševanju življenj, morate tudi sami nekaj spoznati in izkusiti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
