Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 3. julija |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Zakaj gremo nekristjanom na živce in koliko smo za to krivi sami

ZWIĄZEK

Dmytro Zinkevych | Shutterstock

Gregor Čušin - objavljeno 03/06/22

Kristjani res nismo od tega sveta, saj smo ustvarjeni za nebesa. A kdor ni od tega sveta, je lahko tudi za na luno ...

Vem in verujem, da je Jezus: Božji Sin, druga oseba Svete Trojice, Bog … in kot tak vsemogočen in vseveden, pa vendar se včasih sprašujem, ali se je zavedal, kako velik dežnik je odprl, ko je rekel: “Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami.” In: “Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas.” (Jn 15,18 in 20)

Bog je dober in nikakor ne želi – se mi zdi? – da smo mokri in da nas napere, a je razlika – se mi zdi –, ali smo se pod dežnik zatekli, ker:

  • nas je naliv presenetil, kot človeka pač preseneti aprilska ploha, ko se vreme obrača vsakih pet minut in niti kaka strela z jasnega ni izključena;
  • smo zaupali vremenski napovedi, ki je zagotavljala delno do pretežno oblačno in brez padavin;
  • je deževalo že, ko smo šli od doma, pa vseeno nismo vzeli dežnika ali vsaj pelerine;
  • smo plesali za dež in ga priklicali izpod neba. Ne, meteorologija ni moj novi popoldanski hobi, rad bi se le – kot je to že v moji navadi – neresno lotil nadvse resne teme.

Zakaj gremo kristjani na živce nekristjanom in koliko smo za to krivi sami?

Božje okolje

Prispevek, ki ga prebirate, je bil najprej objavljen v reviji za duhovnost sredi življenja Božje okolje. Revija prinaša teme, kot so odpuščanje, nebesa, angeli, upanje, strah, vera in znanost; predstavitve ljudi, ki si z nami delijo vsakdan in svetnikov; pričevanja; aktualne razmisleke. Prelistajte jo!

Kdor ni od tega sveta, je lahko tudi za luno

Jezus se je, kot lahko beremo v Janezovem evangeliju, pri zadnji večerji, ko se je poslavljal od svojih prijateljev in učencev, verjetno čisto človeško ganjen kar nekoliko razgovoril. Med drugim je učencem rekel tudi, da niso od sveta, kakor on ni od sveta, in da jih bo zato in zaradi besede, ki jim jo je izročil, svet sovražil. In to je – kot sem že zapisal – ta znamenita marela, pod katero iščemo zavetja in utehe, ko pade po nas.

Kristjani res nismo od tega sveta, saj smo ustvarjeni za nebesa. A kdor ni od tega sveta, je lahko tudi za na luno ali še kak drug in še bolj prismojen planet.

Nerad se postavljam za razsodnika, kajti “le eden je sodnik” (Jak 4,12), in kot igralec z odra že tako ali tako zviška gledam na ljudi, česar me dostikrat upravičeno, še večkrat pa neupravičeno obtožijo, a na žalost se mi zdi, da mnogi krščeni zaradi svoje prevelike vneme ali zaradi svoje površnosti zgrešijo cilj in namesto proti nebeškemu kraljestvu zatavajo proti luni, nerazumevanje ali pa celo dobrohotne opombe pa si tolmačijo kot “sovraštvo”, ki ga je Jezus napovedal. Toksični občutki svetega mučeništva, ki jih ob tem čutijo, jih zasvojijo in iskanje sovražnikov sčasoma postane njihov vsakdanji kruh.

Le tako si lahko razložim zapis neke posvečene osebe, ki sem ga zasledil, da je “to, da grem ljudem na živce, moja karizma”!? Najhuje pri tem je, da gredo taki ljudje še meni na živce in tako zaradi slabih kristjanov postajam sam še slabši kristjan.

Sta vam sol in luč že kdaj šli na živce?

Dobro. Jezus je rekel: “Niste od tega sveta” in: “Svet vas bo sovražil”. A Jezus je rekel tudi, da smo sol in luč (Mt 5,13-16). To sta dve nadvse koristni in pomembni reči. Sol daje okus jedem, luč pa prežene temo. Sta vam sol in luč že kdaj šli na živce? Ne zgodi se pogosto, a se zgodi. Kdaj torej?

Ko ugriznete v kos kruha, boste pohvalili marsikaj, običajno, da je ravno prav pečen in ravno prav mehek oziroma trd. Nikoli, ampak res prav nikoli ne boste rekli, da je ravno prav slan. Ker je to, da je ravno prav slan, najbolj normalna stvar na svetu in osnovno za dober okus kruha. Sol boste omenili le, če je bo preveč ali premalo. In ne boste je le omenili. Pritožili se boste, pokritizirali, ali če za potrebe tega zapisa rečem še drugače: sol vam bo šla na živce! Kajti kruh je lahko premalo ali preveč pečen, lahko je pretrd ali premehek, a še vedno ga boste – morda z manjšim tekom, a vendarle – lahko pojedli. Premalo slan ali presoljen kruh pa je neužiten.

Ko sije sonce, nihče ne pogreša luči, ko pa pade mrak, smo brez nje obsojeni na spotikanje, zaletavanje in padce. In da bi v temi videli, svetimo stran od sebe: v smer, v katero bi radi šli, pod noge, za varen korak. Če vam z lučjo posvetijo v oči, ste slepi še bolj kot prej, ko se je oko privadilo na temo in videlo vsaj obrise. Tudi luč nam torej “gre na živce”, ko je ni ali ko je premočna.

Sovraštvo prebavljati z ljubeznijo

Strokovnjaki – zgodovinarji in teologi – vam lahko natančno povedo, kdaj v zgodovini smo kristjani stregli z neslanim, kdaj s preslanim kruhom, in kdaj smo ljudem “posvetili”, namesto da bi jim svetili, in kdaj smo ždeli v temi. Vsak zase pa lahko premisli, kako in kaj je s kruhom in lučjo v vsakodnevnih in vsakdanjih okoliščinah.

Seveda mi bo kdo takoj zastavil vprašanje, ali potemtakem dober kristjan ljudem ne gre na živce. Na prvi pogled se res zdi tako, sploh če preberemo zapis v Apostolskih delih, ki opisuje, kako so ljudje sprejemali prve kristjane, kjer pravi, da so jih vsi ljudje imeli radi (Apd 2, 42-47). A ti isti ljudje se le nekaj poglavij naprej krvavo znesejo nad Štefanom.

Sovraštvo sveta, o katerem govori Jezus, nam torej neizogibno sledi. Kajti če so ljudje zavrnili kruh iz nebes (Jn 6,14) in luč, ki je prišla na zemljo razsvetlit vsakega človeka (Jn 1,9), bodo prej ali pozneje zavrnili tudi nas, ki se po krstu – in upam tudi iz krsta – trudimo biti sol in luč temu svetu.

Živeč na tem svetu, a ne od tega sveta, rojeni na ta svet, a po krstu mrtvi zanj, kot bi rekel p. Rupnik: “S koreninami v nebesih in s krošnjo na zemlji,” smo poklicani vznemirjati ta svet, ga živcirati in spravljati ob pamet – a le in edino z ljubeznijo: s pravo, resnično, brezumno, Božjo, velikonočno in vstajenjsko ljubeznijo. Z ljubeznijo, ki je sposobna pogoltniti vse sovraštvo in zlo, ga preko križa in groba iz dneva v dan prebavljati in prek dobrote in usmiljenja izločati iz obtoka. Kakšna milost in nezaslužen dar trpeti zaradi tega! Če kaj “pokasiramo” iz drugih razlogov, smo si zaslužili in vzemimo za pokoro.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje 5/2021.

Tags:
osebna rastvera
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.