Mir je v samem srcu frančiškanske duhovnosti. Ta cilj je zelo jasno izražen celo v tradicionalnem frančiškanskem pozdravu: “Mir in dobro.”
Po besedah p. Nestorja Inácia Schwerza je bilo življenje sv. Frančiška usmerjeno v pričevanje in oznanjevanje miru – in to poslanstvo je posredoval celotni frančiškanski družini. Redovnik pojasnjuje:
“Frančišek svetuje, opominja in spodbuja brate v Gospodu Jezusu Kristusu, naj se med potjo po svetu ne prepirajo, ne nasprotujejo z besedami, ne obsojajo drugih, temveč naj bodo krotki, miroljubni, skromni, prijazni (… ). V 14. poglavju knjižice ‘Regula non bullata’ Frančišek opominja brate, ki potujejo po svetu, naj s seboj ne vzamejo ničesar, ampak naj, ko vstopijo v hišo, najprej rečejo: ‘Mir tej hiši’, naj se ne upirajo hudemu duhu, če pa jih kdo udari po enem licu, naj mu nastavijo še drugo; če jim kdo vzame plašč, naj mu pustijo še obleko.“
Sv. Frančišek je bil pravzaprav vedno zgled miru. Kamorkoli je šel, ga je spodbujal po svojih najboljših močeh. Nekoč je skupaj z bratom Silvestrom obiskal mestece Arezzo. Zgodba gre takole:
Ko sta svetnik in njegov spremljevalec prispela tja, sta našla mesto, razdeljeno med dve frakciji, ki sta se med seboj nenehno bojevali. Frančišek, ki je bival v hospicu, je bil prepričan, da hudi duh nagovarja prebivalce k boju ter “ljudi spodbuja, naj z ognjem in drugimi nevarnimi sredstvi uničijo svoje mesto”. Nato je prosil brata Silvestra, naj stopi do vhoda v mesto in hudega duha izžene.
Duhovnik je to storil in zavpil: “Hvaljen in blagoslovljen bodi Gospod Jezus Kristus. V imenu vsemogočnega Boga in svete pokorščine našega presvetega očeta Frančiška zapovedujem vsem hudim duhovom, naj zapustijo to mesto!”
Sv. Frančišek meščanom takrat zaradi slabega zdravja sam ni mogel pridigati. Vendar pa je v kroniki v nadaljevanju zapisano, da sta kmalu zatem med prebivalci Arezza znova zavladala mir in sožitje.
Pozneje, ko je Frančišek znova lahko pridigal, je meščane posvaril: “Vi ste ubogi in nevedni ljudje in nehvaležni do Božje naklonjenosti, ki je, čeprav mnogim od vas nepoznana, nekoč osvobodila to mesto po zaslugah presvetega brata Silvestra.”
Mir ni dar, ki bi ga lahko imeli za samoumevnega. Doseže in vzdržuje ga Bog kot odgovor na molitve in svetost neštetih ljudi.
Ko vidimo vojno tragedijo, ki se dogaja v Ukrajini in v drugih državah po svetu, bi si morali prizadevati, da smo med tistimi, ki molijo za mir in ga uresničijo z lastnimi dejanji v pokorščini Božjega usmiljenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
