Bl. Marija od sv. Jožefa je imela nadnaraven in malo poznan dar neješčnosti. Deset let je živela ob popolnem postu, njena edina jed pa so bile posvečene hostije.
“Popolnoma gotovo je. Deset let je vzdržala zgolj ob uživanju zakramentalnega obhajila,” pravi duhovnik Pedro Reinaldo Bravo, redovnik in častilec Marije od sv. Jožefa (Maríe de San José), pa tudi raziskovalec njenega življenja. Bravo živi v mestu v venezuelski zvezni državi Aragua in pogosto obišče svetišče v Maracayu, kjer hranijo nestrohnjeno telo prve venezuelske blažene.
“Kako je mogoče, da človek lahko preživi samo ob hranjenju s posvečeno hostijo?” so ga povprašali v pogovoru za Aleteio. “Kot vse izredne stvari tudi to pač prihaja od Boga. To je dar, ki ga prejmejo osebe, kakršna je bila sestra Marija od sv. Jožefa, ki so v polnosti duhovno povezane z Bogom,” je odgovoril.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Poudaril je, da je venezuelska redovnica iz skupine blaženih in svetih, ki so živeli “neješčnost” (lat. inedia), to pomeni, da so dalj časa prejemali samo sveto obhajilo, sicer pa so ves čas vzdrževali popoln post, torej niso uživali nobene druge hrane. “Takšne osebe so zaradi svoje tesne povezanosti z Bogom in popolnega obvladovanja svojega telesa, uma in duha vzdrževale to prakso veliko let svojega življenja,” pravi Bravo.
Marija od sv. Jožefa je svoje neprekinjeno popolno postenje darovala celih deset let, od 24. do 35. leta, ko jo je duhovnik Vicente López Aveledo prosil, naj ga ublaži. “Zaradi svoje obljube pokorščine je to tudi storila,” je povedal.
Za spreobrnjenje svojega očeta
Kdo bi bolje poznal prvo venezuelsko blaženo kot njene sestre iz Kongregacije tihih avguštink Srca Jezusovega. Na spletnem portalu, posvečenem svoji ustanoviteljici, so podrobno opisale njen popolni post.
“Pri 24 letih starosti je Laurita Alvarado Cardoso (danes poznana kot blažena Marija od sv. Jožefa) podarila Bogu popolno odpoved hrani za spreobrnjenje svojega očeta dona Clementeja Alvarada.” Redovnica je svojo zaobljubo Bogu ponudila “po rokah Marije Pribežališča grešnikov, če se bo njen oče pred smrtjo spovedal,” pojasnijo.
Marijin oče je, kot se zdi, živel, “ne da bi poznal Boga. Še več, zaradi svojih političnih idej je ves čas kritiziral, napadal in preganjal Cerkev in posvečene osebe,” so zapisale avguštinke. V tistem obdobju je Laura, kot se je prej imenovala s. Marija, sodelovala s prvo bolnišnico v Maracayu.
Ko je izvedela, da je njen oče zbolel, je Laura, namesto da bi šla k domačim in bila v težkih trenutkih v njihovi bližini, pokleknila v kapeli pred Marijino podobo ter vso noč prosila Boga, da bi očetu podaril še eno priložnost, ga vrnil v življenje in ga rešil.
Zaobljuba
“Je naredila kakšno zaobljubo? Da!” zapišejo njene redovne sestre na spletni strani, ki predstavlja različne zanimivosti o njihovi ustanoviteljici. “Laura Alvarado je Bogu ponudila popolno odpoved hrani.”
Duhovni zapiski prve venezuelske blažene, ki nosijo naslov Moji vtisi z duhovnih vaj, vsebujejo del te zaobljube. “Česa ne bomo storili za rešitev duše? In če gre za dušo očeta ali matere, katere žrtve, pa naj bo še tako velika, ne bi ponudili? O, Gospod, sprejel si mojo žrtev! Bodi zahvaljen!” zapiše v svoj dnevnik leta 1899.
“Laurin oče se je 5. aprila 1899 proti vsakemu pričakovanju prebudil, prosil za duhovnika, se z njim pogovoril in se spovedal, prejel je obhajilo in se cerkveno poročil z Doño Margariti, s katero je neporočen živel.” Čez nekaj ur je “odšel v svojo nebeško domovino, ki ga je po zaslugi ljubezni in molitve njegove hčere Laure Evangeliste pričakovala z razširjenimi rokami”.
Redovnice so zapisale tudi, da je mlada Laura svojo zaobljubo izpolnila in od tistega dne ni prejemala nobene hrane, razen svete evharistije. “Po 10 letih je zaradi obljube pokorščine morala svoj post ublažiti. Še vedno se je postila, vse do svoje smrti pri 92 letih, vendar ne več v popolni obliki, temveč je vsak dan zaužila zelo majhen obrok hrane,” povedo.
O tem, kako je živela po končanih desetih letih neješčnosti, avtorica María García de Fleury zapiše v knjigi Madre María de San José: “Odtlej je vsak dan za zajtrk pojedla košček popečenega kruha, nekaj žličk polente in nekaj koščkov sadja. Za kosilo žlico riža in košček zelene banane s česnom. Včasih je pojedla kos krompirjeve pite. Da bi darovala še eno žrtvico, je pila grenivkin sok. Zvečer pa ni jedla ničesar.” In tako vsak dan do svoje smrti.
Kaj je “neješčnost” (inedia)?
Neješčnost je nadnaraven pojav, ki ga lahko doživijo nekateri svetniki, blaženi in osebe, ki so zelo povezane z Bogom. Strokovni izraz “inedia” izhaja iz latinščine: iz predpone in, kar pomeni “ne”, in besede edo, kar pomeni “jem”.
Gre za popolno vzdržnost od hrane, ki traja daljši čas, kot bi moglo prenesti človeško telo. Čeprav gre za mistično izkušnjo, jo nekateri avtorji odsvetujejo, saj je hrana za življenje nujno potrebna.
Kljub očitnemu tveganju, ki smo mu podvrženi, če se prenehamo hraniti, je v Katoliški cerkvi veliko mož in žena, ki so dolgo živeli brez jedi, nekateri tudi dlje kot Marija od sv. Jožefa. Med njimi so na primer sv. Katarina Sienska, ki je brez hrane živela osem let, blažena Katarina Mattei iz Racconigija 10 let, sv. Lidvina de Schiedam je v popolnem postu preživela 28 let. V zadnjem času vse bolj poznana Slovenka Magdalena Gornik je v neješčnosti preživela celih 47 let (op. prev).
V katoliškem svetu obstajajo še številni drugi primeri življenja v popolnem postu: sv. Angela Folinjska (12 let brez hrane), Izabela de Reute (več kot 15 let), Švicar sv. Nikolaj iz Flüe (20 let) … Eden najbolj poznanih primerov, ko se je oseba hranila samo z evharistijo, je nemška mistikinja in nosilka stigem, Božja služabnica Terezija Neumann. Živela je v nam bližjem obdobju, in sicer od leta 1898 do 1962. Medicinsko je bilo dokazano, da “ni pila vode niti kake druge tekočine – samo na začetku nekaj kapljic vode na žlički, potem pa niti tega ne več. Tako je živela 35 let.”
Marija od sv. Jožefa se je rodila 25. aprila 1875 v Choroníju v venezuelski zvezni državi Aragua. Umrla je 2. aprila 1967 v Maracayu. Leta 1978 se je začel postopek za njeno beatifikacijo in že leta 1982 se je na njeno priprošnjo zgodilo ozdravljenje s. Terese Silva, a čudež je potrdil papež Janez Pavel II. leta 1993. Leta 1994 so njeno nestrohnjeno telo prenesli v steklenem sarkofagu, da je na razpolago za javno češčenje. 7. maja 1995 je bila v Vatikanu slovesnost njene razglasitve za blaženo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 21.
