Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 3. julija |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

“Duhovnik je poslan tudi k tistim, ki mu gredo na živce”

Sestre-in-brat-Sustar.jpg

Fotografija je last Janeza Pavla Šuštarja

Novomašnik s sestrami

Filip Veber - objavljeno 05/06/22

"Ko sem odgovoril, da grem za Gospodom, potem noben korak naprej ni bil več težak"

V junijskih nedeljskih zgodbah se bodo na Aleteii predstavili letošnji novomašniki. Prvi je Janez Pavel Šuštar, ki prihaja iz Preserij pri Radomljah v župniji Homec. Diakonsko prakso opravlja v župniji Moravče.

Med njegove hobije sodijo branje, šport in (nekoliko bolj redko) violončelo. Prihaja iz velike družine, saj ima še sedem sester. Na župniji se ukvarja z mladino, skavti in ministranti. Ime je dobil po sv. Janezu Pavlu II., s katerim si deli še marsikaj drugega.

Kako ste se odločili za pot duhovništva? Kje ste najbolj jasno zaznali, začutili Božji klic v duhovništvo?
Sam lahko rečem, da sem eden od tistih, ki smo že od malih nog vedeli, da bomo duhovniki. Prva stvar, katere se spomnim, je, da sem kot otrok doma maševal. Imel sem mašni plašč, kelih, mama je bila občestvo, sestra je ministrirala … V drugem razredu smo morali narisati, kaj bomo po poklicu, in sem narisal duhovnika. Vse to je v meni počasi raslo. Kot del osebne priprave na birmo sem se odločil, da bom vsak dan obiskoval sveto mašo in to počnem redno od takrat naprej. Takrat sem pri sveti maši najbolj začutil, da me Jezus kliče k hoji za njim.

Ob tem pa ne morem mimo zgleda duhovnikov: g. Tone Dobrovoljc, pokojni župnik Lojze Hostnik, ki me je najbolj zaznamoval s svojim odnosom do vernikov in vseh, ter trenutni župnik Gašper Mauko. Prav tako stric, škof Franc Šuštar, ki sem ga zadnjih sedem let spremljal na slovesnosti in je bilo veliko pogovorov o moji odločitvi, zakaj, kako naprej itd.

130635.jpg

Intervju z novomašnikovo sestro, redovnico Ano Šuštar, najdete tukaj:


Po drugi strani pa sem tudi spoznal zelo različne situacije na župnijah. Sam rad rečem, da je bila najboljša pastoralna praksa, ki sem jo lahko imel, saj res iz prve roke doživiš življenje v župniji.

Dokončno sem se za vstop v semenišče odločil na duhovnih vajah v Asisiju z brati kapucini. Tam je imel nagovor o poklicanosti br. Jakob Kunšič, ki me je tako nagovoril, da sem o tem premišljeval ves dan in še naslednji dan med puščavo. Takrat je padla dokončna odločitev. Ko sem odgovoril, da grem za Gospodom, potem noben korak naprej ni bil več težak.

Z vašo pomočjo bomo še boljši

Iskreno se vam zahvaljujemo, ker berete in spremljate Aleteio. Z veseljem in predano ustvarjamo njene vsebine, za delovanje pa seveda potrebujemo sredstva. Zato vas prosimo, da nas podprete – za še več dobrih člankov, ki bodo spodbujali in dajali navdih. Vse podatke najdete TUKAJLE. Hvala vnaprej!
ekipa Aleteie

Ime nosite po zelo znanem in velikem svetniku. Vas je njegov zgled močno zaznamoval v življenju?
Prvotno je bil moj krstni zavetnik sv. Janez Evangelist. Ko je bil papež Janez Pavel II. razglašen za svetnika, smo to spremenili, saj sem tudi ime dobil po papežu Janezu Pavlu II. God imam tako 22. oktobra, rojstni dan pa dan prej (21. oktobra 1997), leto po tem, ko je papež prišel v Slovenijo. Kar je precej zanimivo, kako se vse to ujema med sabo.

Sam se sicer ne spomnim prav dobro papeža Janeza Pavla II., ampak, ko sem prebiral njegov življenjepis, še bolj pa ko sem opravil magisterij iz njegovega razumevanja Cerkve in evharistije, vidim, da je resnično velik in pomemben svetnik, tako za Cerkev kot tudi moje osebno življenje. Kaj vse je doživel, da je prišel do poklica, kako je neutrudno delal za Cerkev, za svojo domovino, kako resnično je s srcem živel za Boga. Tako tudi mene spodbuja, da bi se vsak dan znal odločiti za Kristusa, da bi po najboljših močeh pomagal, da bi ljudje spoznali Kristusa, jih vodil k Njemu.

Prav tako Janeza Pavla II. velikokrat imenujejo apostol upanja, ker je širil upanje, optimističen pogled na svet. Tudi mene vedno bolj navdaja ta optimizem, da Jezus po Svetem Duhu vodi Cerkev in svet.

Janez Pavel Šuštar skozi fotografski objektiv:

Prihajate iz velike družine. Kaj ste odnesli iz domačega okolja v življenje?
Res je, imam še sedem sester in sem predzadnji otrok v družini. Veliko smo si pomagali med seboj, nikoli ni bilo težko živeti drug z drugim, da bi bili kaki napeti odnosi. Mislim, da je tudi to veliko pripomoglo k moji odločitvi za duhovništvo, ker se je veliko molilo ter sem vedno bil deležen velike podpore s strani domačih.

Lahko rečem, da se v družini tudi navadiš veliko potrpljenja, komunikacije, usklajevanja, … kar bo gotovo tudi za nadaljnje življenje dobra podlaga, pa tudi da nikoli nisi sam, da vedno lahko pokličeš koga in se pogovoriš o čemerkoli. Zelo sem hvaležen za svojo družino in tudi da so mi pokazali, kaj pomeni življenje v večji skupnosti, da če vsak malo potrpi, je lahko še toliko lepše.

V času vzgoje ste bolje spoznavali duhovniški poklic. Kaj je za vas bistveno pri duhovniškem služenju?
Sam bi rekel, da je bistveno to, da duhovnik lahko vernikom podeljuje zakramente in Jezusa prinaša med ljudi. Druga stvar je, da je duhovnik človek, ki je sposoben zdravih odnosov z drugimi, da ni zaprt sam vase, v župnišče, da se ne ukvarja le s svojimi problemi, ampak je odprt za bližnjega, za druge.

Tudi za tiste, ki mu gredo na živce, tudi k njim je duhovnik poslan. To se mi zdi bistveno in veliko lažje bi bilo sodelovati med laiki in duhovniki, če bi se oboji znali prilagajati, malo popustiti, ne le vztrajati pri svojem.

Zdi se mi, da je v semenišču še treba delati na tem. Spremembe so se seveda uvajale, a še vedno ima primat fakulteta, zato se marsikdo ukvarja le z ocenami, namesto grajenja odnosov drug z drugim, predvsem neformalno, ne le, kar je določeno.

Vsaka življenjska pot s seboj prinese tudi določene preizkušnje. Bi morda izpostavili kakšno stvar, ki vas je potrdila in utrdila v vaši hoji za Gospodom?
Precej težka preizkušnja zame je bila smrt mojega domačega župnika Lojzeta Hostnika, ki je umrl kmalu po veliki noči leta 2018, ko sem bil v drugem letniku. To me je res globoko prizadelo in kar nekaj časa nisem povsem prišel k sebi. Bila je tudi preizkušnja, ker nisem vedel kako naprej, a sva z duhovnim spremljevalcem to postopoma predelala.

Bil je trenutek zaupanja v Boga, zakaj se je to moralo zgoditi tako. Na koncu tudi v nesmislu vidiš smisel, čeprav mi tudi danes ni povsem jasno, zakaj je bilo to dobro. Je pa gotovo to utrdilo mojo poklicanost in posnemanje njegovega zgleda.

Tudi ko je bilo slovo od pokojnega v dneh pred pogrebom, je ležal v krsti z nasmehom na obrazu, kar je zame bila posebna potrditev, da je izpolnil svoje življenje v duhovništvu in svoji podaritvi Jezusu. Tega se večkrat spominjam, prav tako pa tudi pogovorov z njim, saj me je vedno spodbujal.

Če na župniji, kamor boste poslani, ne boste imeli gospodinje, bodo prav prišle tudi veščine s tega področja. Kateri del gospodinjenja vam najmanj diši?
Najslabše mi gre kuhanje (kljub kuharskim tečajem v semenišču), poleg tega pa tudi delo s perilom ni ravno moja najljubša stvar. 🙂 Če ne bo gospodinje, se bo pač treba navaditi in naučiti delati vse, tudi kuhati in prati. Sicer pa z drugimi stvarmi nimam težav, saj smo tudi doma gospodinjska dela opravljali otroci, od pomivanja, čiščenja, dela pri hiši, …

Kaj ste izbrali za novomašno geslo? Kaj vas pri tem nagovarja?
Izbral sem Jezusove besede “Ne boj se, samo veruj!” (Mr 5,36), ki jih izreče Jairu, ko mu sporočijo, da je umrla njegova hči. Je spodbuda, naj veruje, da lahko Jezus obudi od mrtvih tudi njegovo hči. Ta stavek me je posebej nagovoril na zadnjih duhovnih vajah v petem letniku, ko sem prebiral ta odlomek in me je nato ves čas spremljal in mi je bila spodbuda, da v vsaki situaciji, kjer se bom znašel, ni treba najprej pomisliti na strah.

Strah je avtomatska reakcija, da se prestrašimo, pomisliš, kako bom to naredil, kaj vse me čaka. Tukaj pa je potrebna le vera, da je z nami Gospod, ki nas bo vodil skozi vse preizkušnje, nam bo dal navdih Duha, ki nam bo dal govoriti. Sam ne vidim drugega “izhoda” kot to, da verujemo, da je Jezus z nami, da nam pomaga, in če on želi, da se karkoli že pelje naprej, bo obstalo, sicer pa bo propadlo. To je zame močna spodbuda za življenje in tudi tolažba za nadaljno pot v duhovništvu.

Tags:
duhovnikintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.