Marilen in BojanPolajžer sta poročena 12 let. V sklopu Marijinega dela sta veliko časa preživela skupaj. V skupnem druženju sta začutila, da bi bila rada nekaj več. Ker pa sta bila prijatelja, sta potrebovala kar nekaj časa, da sta naredila ta korak. “Nisem si je upal vprašati, dolgo je trajalo,” se pošali Bojan. Ko sta postala par, sta takoj začela njuno zvezo jemati resno. Tako je čez nekaj let sledila poroka.
Njun odnos so obogatili štirje otroci, najstarejša je z eno nogo že najstnica, najmlajša je stara leto in pol. Vsa ta leta pa niso bila vedno prežeta samo z brezskrbno radostjo. Na poti sta se soočala tudi s preizkušnjami.
Ko je bila vajina najstarejša hči stara dve leti, so se pojavile zdravstvene težave. Kaj sta doživljala v času teh preizkušenj? Kaj vaju je držalo pokonci?
Marilen: Šlo je za zelo redek sindrom, pri katerem pride na točno določeno število dni huda vročina, ki dolgo traja. Pri Janji je trajala 10 dni. Vročino je bilo zelo težko zbiti. Zdravniki so se tudi sami prvič soočali s tem, tega niso poznali, izvidi so bili zmeraj zelo čudni. Tako nismo niti vedeli, s čim se soočamo.
Na začetku si še nekako pogumen, pa misliš, da morda pa ni to. Ko pa sčasoma stvari trajajo, vidiš, da je to to in da je treba nekaj narediti. Veliko smo bili v bolnici, veliko zdravnikov smo morali srečati … Nekaj časa si močan, potem pa te to tudi utrudi in ti roke padejo dol.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Vedno je bilo pomembno, da če sem jaz bolj obupavala, je bil Bojan močnejši, in obratno. Tako smo se prebijali skozi ta čas. Potem smo prišli do obdobja, ko smo končno našli rešitev, bilo je bolje. Mislili smo, da smo se rešili, potem pa je Janja naenkrat hudo zbolela. Takrat sem bila res na dnu. Imaš upanje, da bo vse dobro, potem pa te povozi. Takrat je bil Bojan zelo močan.
Bojan: Videl sem, da je bilo vse odvisno od tega, kako močna sva bila v veri, koliko sva zaupala in prepuščala v Božje roke. Vera vedno niha, malo gor, malo dol. Pri sebi sem čutil, da kadar nisva zaupala Bogu, da bo vse v redu, mi je bilo takrat vedno zelo težko. Zaupaš samo v svoje moči, pa sam tako ali tako ne moreš ničesar. Si samo tam zraven. Saj načeloma ni bilo tako hudo, samo vročino je bilo treba zbiti. Samo če ne gre, je problem.
Marilen: Zdaj je zdrava. Jo je pa to zelo oblikovalo. Po eni strani je bolj občutljiva, po drugi pa zelo empatična, zelo prijetna punca. 😊
Kako je to vplivalo na vajin zakon in na vašo družino?
Bojan: Mislim, da naju je še bolj povezalo. Veliko sva se morala pogovarjati, veliko smo molili. In to nas je povezalo.
Marilen: Vedno sva želela biti skupaj vpeta v to, kar je v družini. Tudi ko smo bili v bolnici, sva gledala, da sem bila eno noč z Janjo jaz, naslednjo noč Bojan. Bolezen je trajala štiri leta. Če bi bil eden vedno v bolnici, si ne predstavljam, kako bi bilo drugemu doma, ko bi se spraševal, kaj se dogaja, kako je, kako izgledajo neprespane noči v bolnici. In obratno. Če ne bi menjavala vloge, se ne bi mogla tako dobro razumeti. Tudi Janja naju je zato dojemala enakovredno.
Bojan: Tudi otroci niso bili navezani samo na Marilen, ampak tudi name. Zares smo se povezali, ni bilo pomembno, kdo je dal dvojčka spat.
Marilen: Tudi Janja nama je bila z otroško vero velik zgled. Odrasli velikokrat dvomimo, molimo in prosimo Boga, ampak še vedno želimo vajeti držati v svojih rokah. Ona pa je stoodstotno zaupala. Velikokrat jo je bilo na pregledih strah, takrat se je ustavila in prosila Jezusa za pomoč. Potem se je čisto umirila in lepo opravila vse, kar je bilo treba. Bila je neverjetna. Učila naju je popolne predanosti.
Kako sta v tem času skrbela za vajin odnos?
Marilen: To so ponavadi časi, ki so zelo milostni, in samo živiš. Ko pogledaš za nazaj, si rečeš, joj, res je bilo težko. Ampak ko se to dogaja, dobiš dovolj milosti, da to preživiš. Ko pa to mine, moraš bolj ozavestiti stvari in se bolj organizirati in si vzeti čas.
Bojan: To se je dogajalo v periodah. Janja je dobila vročino, trajalo je 10 dni. Ko je zares hudo, ne moreš drugače kot plavati. Imaš neprespane noči, komaj preživiš. Ko pa je to minilo, je bilo vse dobro, kot da ni bilo nič. Potem se je vse ponovilo. V času, ko smo bili spočiti, sva si vzela čas zase, posebno ob večerih.
Marilen: Pomembno je, da sva imela večere zase. Cel dan se razdajaš za otroke, za službo, za druge. In je pomembno, da si vzameš tudi ta čas.
Kako pa si sedaj vzameta čas za vaju? Je ob otrocih to težje?
Bojan:Biti moraš bolj iznajdljiv, prilagodljiv. Če imaš željo, boš vedno našel trenutke. Morda ne tri, štiri ure, ampak pol ure, eno uro pa lahko.
Marilen: Če hočeš, najdeš. Najin odnos mora biti prioriteta. Potem bodo tudi otroci črpali iz najinega odnosa.
Bojan: Ko je bila Marilen na porodniški, sva šla, ko sva oddala otroke na krožke, za eno uro na sprehod in sva se lahko pogovarjala. Sedaj, ko Marilen spet dela, si morava drugače vzeti ta čas.
Marilen: So pa zelo pomembna majhna dejanja. Bojan ima vsako jutro navado, da nama skuha kavo. To, da skupaj začneva dan, da se pogovoriva, kaj naju čaka, je zelo pomembno. Potem mi med službo vedno pošlje sporočilo: “Ej, kako si, mislim nate …” Tako si dava vedeti, da sva čez dan povezana.
Kaj je tisto, kar vaju po nesoglasjih najbolj učinkovito umiri in spet poveže?
Bojan: Midva se zares zelo malokrat skregava. 😉
Marilen: Želi povedati, da ne kričiva, tudi krožniki ne letijo. 😊 Nimava takega načina kreganja.
Bojan: Zelo nama pomaga, če se iskreno pogovarjava. Želiva razumeti drug drugega, zakaj je drugi tako reagiral, kako se je počutil.
Marilen: Med nama je tudi zaupanje: “Dobro, to ti ni všeč, bom poskusil drugače.” Drug drugemu verjameva in si dava popolno možnost, da začneva znova, da verjameva, da bo od zdaj za milimeter bolje. Čeprav bo drugi še stokrat padel, tisti en milimeter pa bo drugačen, boljši. Tudi če se kregava, paziva na svoje besede, da nisva žaljiva.
Se mi pa zdi, da je v najinem zakonu vedno lepše, vedno boljše. Tega ne slišiš velikokrat, samo res nama je vedno lepše. Čeprav je bil začetek zveze romantičen, zaljubljen, se ne bi vrnila tja. Zdaj je boljše. 😊
Katere pa so te sestavine, ki gradijo in lepšajo vajin zakon?
Bojan: Meni veliko pomeni, ko me pridejo Marilen in otroci spodbujat na kakšno športno tekmovanje. Podpira me v mojih veseljih. Zares je pomembno, da se zavestno potrudiva za drugega, da narediva stvari, ki drugemu veliko pomenijo.
Marilen: Res je, zavestna dejanja, ne samo navade. Odnos zares začini, če veš, da se je nekdo potrudil zate, čeprav mu ni preveč do tega, kar tebi veliko pomeni.
Kako usklajujeta polnjenje baterij vsak zase (tek, hoja v hribe) z družinskim življenjem?
Bojan: Težko. 😉
Marilen: Posebno zdaj, ko je bil maj. Mislim, da si vsi starši, ki preživijo maj, zaslužijo nagrado. 😊 Imava drobne stvari, ki nama veliko pomenijo, pa naj gre za hobije ali pa za duhovni svet, ki nama veliko pomeni – pri meni Fiat, pri njemu Exodus. So točke, kjer se srečava, in točke, kjer vsak zase raste.
Bojan: Jaz zelo rad tečem ali pa hodim v hribe. Imam prijatelje, ki podobne razmišljamo in ki nam je vsem prioriteta družina. Tako gremo v hribe že zgodaj, da smo do devetih nazaj in lahko dan preživimo z družino.
Marilen: Ukradeva si čas zase, ampak ne na račun otrok in družine.
Kako živite vero v družini? Kako sprejemate Božjo navzočnost?
Marilen: Vera je enostavno tukaj in prežema naše življenje. Tisto, kar midva živiva, otroci srkajo. Dajeva jim vedeti, da je to naša družinska prioriteta, in jim je to pomembno.
Bojan: Pri otrocih je zgled, ki jim ga daš, zelo pomemben.
Marilen: Ko so bile šmarnice, smo se kot družina postavili na glavo, da smo uspeli priti na njih. Ampak to nam je pomembno, otroci so šli radi k šmarnicam, zato smo se morali bolje organizirati in temu prilagoditi. In to jim je res veliko pomenilo. Na ta način in skozi dejanja, ko vidijo, kako se midva obnašava do okolice, srkajo vero. Potem imajo tudi sami tisočkrat boljše ideje, kako lahko pomagajo drugim.
Bojan: Pomembno mi je, da vera ni samo to, da zvečer skupaj nekaj zmolimo, ampak da naredimo tudi nekaj konkretnega.
Kateri so največji izzivi starševstva?Kaj je tisto, kar želita predati svojim otrokom?
Marilen:Danes imajo otroci vsega dovolj. Če jim ničesar ne kupiva, imajo še vedno vsega preveč. Manjka ne morejo začutiti. Živimo v ekstremnem udobju. Rada bi, da spoštujejo, da cenijo, kar imamo tukaj, v tem delu sveta. Ali bodo, če ne bodo na lastne oči videli, vedeli, kako izgleda svet? Ali bodo znali biti vztrajni, pridni, delavni?
Želela bi si, da so empatični, da opazijo te stvari. Da se bi v svoji glavi ukvarjali tudi z drugimi, ne samo s sabo, s svojimi potrebami. Če boš opazil drugega, boš tudi srečen.
Bojan: Jaz si jim želim predati vero, da jo bodo živeli. Da bodo pošteni, delavni, vztrajni, da bodo imeli empatijo in da bodo čutili drugega in da ne bodo gledali samo nase. Če bodo te stvari videli pri nama, bodo tudi oni taki.
Marilen: To so neke želje, kot starš pa vedno iščeš, kakšna je pot do tega. Ni enega recepta in nihče ti ga na more dati. Obstaja veliko nasvetov, ampak vsak otrok je zgodba zase.
