Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 5. julija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Stavbe lahko obnoviš, življenja pa ne moreš vrniti”

Mira Milavec

Siniša Kanižaj

Lojze Grčman - objavljeno 07/06/22

Mira Milavec, sodelavka Karitas SPES iz Ukrajine, budi up v morju vojnega obupa

Njeno delo nima urnika, klici se vrstijo brez uradnih ur. Mira Milavec, laikinja z zaobljubami, ki živi v skupnosti Marijinega dela v Ukrajini, trenutno deluje v Zakarpatju. Za vsak primer ne pove točnega imena mesta. Vojna je, nikoli se ne ve.

Z vojno ste dobesedno prežeti vsak dan. V zadnjih treh mesecih ste videli ogromno gorja. Vam je ta čas minil hitro ali imate občutek, da je obdobje celo daljše?
Že prvi teden vojne se je zdel kot mesec. Čas teče neznosno počasi. Novic ne utegnem brati, niti jih ne želim, ker me preveč razburijo. Kdaj si rečem, da je uspeh že, da so vojaki odšli s severnega dela Ukrajine. Vemo sicer, da so zdaj na drugem koncu države. Vseeno taki dogodki dajejo vsaj majhne signale, da se nekaj pa vendarle premika.

Naše mesto je polno notranje preseljenih ljudi. Z njimi poskušam biti v stiku. Osebni pristop je več kot le dar v obliki pomoči. Veliko preprostih ljudi je bilo pripravljenih odpreti vrata svojih domov beguncem, ponuditi pol sobe.

Vojna poraja množice beguncev, pregnanih z domov. Sami ste se in se še vedno ukvarjate tudi s pomočjo pri evakuaciji ljudi. Klice dobivate sredi noči. Morate pogosto na pomoč poklicati sposobnost improvizacije?
Ponavadi sem zvečer ugašala telefon. Med vojno ga ne. Vest mi ne daje, da bi nekomu odrekla pomoč, ki jo nujno potrebuje. Predstavljam si sebe, če bi bila na njegovem mestu. Evakuacij ni več toliko kot na začetku. Nekateri so odšli.

Mira Milavec

Ostali so starejši ljudje, ki niti ne želijo oditi. Improvizacija je ogromna, to je bilo še posebej očitno na začetku vojne! Stvari imam rada organizirane in v Ukrajini ni vedno tako. Vidim, kako si tudi v tem položaju pomagamo in poskušamo vzpostaviti sistem. Vrstijo se različni klici z različnih področij. Vsem želiš pomagati, a ne gre. Živim v skupnosti in tudi tistim, ki ne delajo za Karitas, razdelim določene naloge, da poskušamo pomagati čim več ljudem.

Pomaga lahko vsak. Prav vsak

Prispevek za stisko v Ukrajini v višini 5 EUR ali 10 EUR je mogoče posredovati s SMS-sporočilom KARITAS5 ali KARITAS10 na 1919. Naslov: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, Namen: Pomoč Ukrajini, Sklic: SI00 870. Več informacij pa najdete na tej povezavi.

Kakšen klic vas zbudi sredi noči?
Na primer mama, ki ima avtističnega otroka. Ko je slišal bombe, je začel kričati, ni ga bilo mogoče pomiriti. Bila sem kontaktna oseba za prevoz do Lvova. Vedela sem, da moram biti prva mirna jaz, da lahko pomagam tej mami. Vedela sem tudi, da tvegam z nasvetom za prevoz, ki lahko postane usoden.

Dilema: ali umre pod bombami ali pa na poti? Nimaš odgovora. To je v Božjih rokah. Zmanjkuje ti idej, kaj še lahko narediš. V nekem trenutku sem ji rekla: pojdite na ulico, ustavite vsak avto in vprašajte, ali vas vzame s sabo. Naučiti se moraš improvizacije, kaj smeš in česa ne. Za to mamo je neka gospa zjutraj poklicala, da jo lahko odpelje. 

V šokantnih situacijah nisi sposoben razmišljati. Drugim sem govorila, naj imajo vnaprej pripravljen kovček, jaz pa tega nisem storila, ko je bilo treba. Veš samo, da moraš iti. Čim prej.

Tudi sami ste se znašli v podobni situaciji, ko ste morali bežati iz Kijeva.
V Odesi smo imeli 23. in 26. februarja konferenco vsi direktorji Karitas, da se pogovorimo o evakuacijskem načrtu in projektih. V četrtek zjutraj, ko bi morali začeti, so začele padati bombe. Nočeš verjeti, da je to vojna. Dopoveduješ si, da je nekaj drugega. Sklenili smo, da se vrnemo v Kijev, čeprav smo srečevali stokilometrske kolone, ki so odhajale od tam. Ko smo prispeli, so se oglasile sirene.

Mira Milavec

Pisarno imamo poleg stolnice. Vanjo smo se umaknili, saj v okolici ni nobenega urejenega zaklonišča. Klicali so me bližnji iz Slovenije: “Kaj še delaš tam, saj smo ti rekli, da odidi.” Nato smo se odločili, da gremo do mesta, kjer smo zdaj. Vedeli smo, da je Kijev blokiran, a tudi, da moramo iti, če želimo komu pomagati, saj ni jasno, ali bo internet in druga infrastruktura na voljo. Mi smo z avtom porabili šest ur le za to, da smo se pribili iz Kijeva. Vozili so se mimo tankov, poslušali smo bombe … V avtu smo bili 25 ur, ustavili smo se le za pol ure.

Celoten intervju v novi Družini

Intervju z Miro Milavec v daljši obliki najdete v novi številki tednika Družina.

Kolikokrat ste bili v položaju, ko ste se ustrašili za svoje življenje ali se počutili ogroženo?
Morda 9. maja, ko je glasno letalo nad našim mestom letelo izjemno nizko. Samo čakala sem, kdaj bodo začele padati bombe. V dneh, ko smo odhajali iz Kijeva, pa tega ni bilo. Občutek, da nisi sam, ti daje varnost. Skupaj nam bo uspelo. V vojni mi je bilo najtežje spremljati vse te grozne stvari, ki so se dogajale s civilisti, posebej ženskami in otroki. Malce se pomirim le, ko si rečem: hej, tako ali tako smo na tem svetu le kratek čas. Vsi pobiti civilisti so gotovo šli v nebesa. Stavbe lahko obnoviš, življenja pa ne moreš vrniti.

Videli ste številne boleče, tragične življenjske zgodbe. Gotovo so se vas na svoj način dotaknile vse, a katera vam je še posebej segla do srca?
Sodelavka je bila doma iz Buče. V dneh, ko je bilo tam najhuje, sem bila z njo pogosto v stiku. Pošiljala mi je videe, zvoke bombnih napadov, streljanja … Začutila sem le delček tega, kar so ljudje doživljali tam. Na začetku vojne ji je mož rekel, naj gre v mesto njenih staršev, a ni imela dovolj goriva.

Odšla je lahko le do moža. Še dobro, da je bilo tako, saj so naslednji dan bombardirali njeno hišo. Ko sva se po dveh mesecih srečali, mi je pokazala fotografije. Ostala sta le dva zidova, zgorelo je vse, tudi keramika. Dva tedna je v centru za pomoč ženskam živela v strahu za življenje, ker je bila poleg vojašnica. Družini je uspelo oditi na Poljsko. Zdaj ponoči ne spi, vojno nosi s seboj.

Mira Milavec

Mama z dvema otrokoma, dekleti sta stari devet in 12 let, se je odločila, da zapusti Bučo. Pripovedovala mi je, da je bila v avtu pred njimi družina, katere očeta so ubili, ko je šel iz avta, čeprav je imel roke dvignjene. Mama je imela otroka v naročju. Tudi njo so ubili, otrok je ostal sam. Neka gospa, ki je izstopila iz drugega avta, je vzela tega otroka. Zelo dobro sem spoznala tudi posledice na otrocih ubitih staršev. Srečala sem dekle, ki je ves čas neutolažljivo jokalo. Drugo dekle pa ni spregovorilo niti besede. Nikogar ni želelo videti.

Kako budite up sredi neizmernega obupa?
Ljudje, ki dobivajo pomoč, tudi sami začnejo pomagati. To jih rešuje. Položaj ti ne da miru, ne želiš sedeti križem rok. Ukrajinci so tudi zelo verni. Verujejo v zmago, a tudi v Boga in molitev.

Kakšen je odziv Ukrajincev na pomoč, ki jo dobivajo iz Slovenije, od Karitas in drugih organizacij?
Dejanja povedo več kot besede. Slovenci smo bili prvi, ki smo poslali pol konvoja zdravil. Prispevala jih je Krka. Preko Slovenske karitas (SK) sodelujemo z zdravniško zbornico Slovenije, Adro … Moji sodelavci so se zelo angažirali, da so našli bolnišnice, ki material res potrebujejo. SK pomaga z vsemi mogočimi projekti in vidiki.

Pred kratkim sem bila na spletnem sestanku s slovenskim zdravnikom, nefrologom, ki si s svojimi povezavami res na vso moč prizadeva, da bi lahko pomagal ukrajinskim pacientom z dializo, četudi določenih materialov v Sloveniji ni mogoče dobiti. Lahko bi rekel: nimamo, ne morem. To je le en primer. Klub slovenskih podjetnikov (SBC) se je tudi odzval, zbrali so več kot sto tisoč evrov pomoči za otroke. Organizacija Miva je dala dva mini busa. Ne morete si predstavljati veselja mojih sodelavcev ob tem, saj brez tega ne bi mogli deliti hrane.

Povedali ste, da trenutno v Ukrajini vlada od dva- do trikrat večja humanitarna kriza kot na začetku vojne. Torej je treba še posebej zdaj okrepiti prizadevanja za pomoč.
Območji Donbas in Lugansk sta pod okupacijo. Ljudje nimajo normalnega dostopa do vode. Slišala sem, da če želiš kozarec vode, moraš za to opraviti neko delo. 70 odstotkov Harkova je v ruševinah. Brez pomoči ljudje tam nimajo od česa živeti. Služb primanjkuje, veliko industrije je uničene, poznate stanje z žitom …

mira milavec

Številni vaši sodelavci, prostovoljci se podajajo v zelo nevarne situacije. Kako se soočajo z njimi?
Z nami sodeluje tudi duhovnik lazarist, ki si je po začetku vojne kupil kamion, s katerim razvaža pomoč. Molim, da bi preživel. Napisal mi je, kako so nekega drugega voznika, ki se je peljal pred njim, ubili. Na vsak način vztraja in vozi pakete gospem, ostarelim, ki so dolgo brez hrane. Seveda so me že ustavili Rusi, mi je dejal, ko sva se srečala. Biti mora iznajdljiv, z dobrimi živci. Vedeti je treba, da morda pri zapori pustiš dve paleti hrane, z drugimi zalogami pa pomagaš. Sprašujem se, kako je to mogoče, a v tovrstnih položajih moraš komunicirati na miren način, če želiš preživeti.

Sto dni nenehnega stresa, napetosti, pomanjkanja spanja … A tudi prostovoljci ste “le” ljudje. Kako se sprostite?
Duhovno mi je veliko pomagal naš škof in njegove maše. Veliko sem razmišljala, kako odpuščati, kako biti na svetlobi, ne v temi, kako delati dobro. Zagnanost, da želimo pomagati drug drugemu nam daje motivacijo, da gremo naprej. Ko je mogoče, najdem kak dan, da grem v karpatske gore. Tak dan ni izgubljen, najdeš nove moči in si potem veliko bolj učinkovit. Sprostitev je nujna, drugače ne gre.

Tags:
dobrodelnostUkrajina
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.