“Pomirjena sem, da sva oba z možem ob vseh viharjih po 27 letih še tako zelo povezana”

Drugi so jo vedno dojemali kot precej živahno in neprestano nasmejano. "Kar pa ne pomeni, da življenje dojemam kot enostavno, daleč od tega. Ker to pač ni, vsaj moje ne. Je pa res, da se izzivov lotevam resno, z veliko mero odgovornosti in veliko vložene energije," pojasnjuje Jerneja Renko, žena, mama, od pred kratkim pa tudi avtorica knjige Posebna punca.

Rada ima ljudi, zato si ne predstavlja, da bi opravljala delo, ki ni povezano neposredno z njimi. Veliko prostora v njenem življenju zavzemajo predvsem otroci in mladostniki, ki jim kot učiteljica slovenščine in pedagoginja predaja znanje o maternem jeziku.

Življenjske izkušnje pa so jo z rojstvom tretje hčerke popeljale še v svet drugačnih otrok in posledično v raziskovanje možganov. "Zato zadnja leta skupaj z možem predajava pridobljeno znanje in izkušnje družinam, ki imajo otroke s težavami v razvoju. Vse, kar počnem, počnem z veliko ljubeznijo in vse bolj sumim, da je predajanje znanja mladim in malo manj mladim morda res moje poslanstvo."

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Se zgodi, med vikendom, ko vstanem in imam popoln mir, saj vsi ostali radi dolgo spijo. Takrat ob espressu in kozarcu vode berem.

Včasih skočim na bližnji hrib; če grem sama, se ob poslušanju ptičjega petja rodijo ideje, ki jih ob prihodu domov tudi zapišem, če grem s prijateljico, ob klepetu z njo pozabim, kako naporna je lahko hoja v hrib, še posebej zjutraj, ko je moje telo togo in nepredihano. V resnici namreč nisem jutranji človek, čeprav priznam, da so mirna jutra brez izjeme čudovita; vendarle pa ima tudi noč svojo moč.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Ah, ista kot pred dvajsetimi leti,😊 razen ene izjeme – izkušnje na obrazu rišejo zemljevid življenja, kar pa me niti najmanj ne moti, nasprotno, hvaležna sem, da je moje življenje tako dinamično in da sem zaenkrat še v formi, da ovire dokaj spretno preskakujem. Tako da … juhej, pred mano je nov dan!

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
... se tako dobro počutim, tako izražam spoštovanje do sebe in hkrati do drugih. Sem pa mnenja, da ni dovolj, da je urejena le moja zunanja podoba. Žensko lepoto razumem kot skladnost med notranjostjo in urejeno zunanjostjo, prava harmonija pa se zgodi, ko si obe podata roko.

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Te lekcije še nisem v celoti usvojila. Ob otroku z razvojnimi težavami je to precej težje, sploh če ne želim drugim nalagati dela in odgovornosti. Sem pa pomirjena, da sva oba z možem ob vseh viharjih po 27 letih še tako zelo povezana.

Verjetno naju povezuje, da sva kompatibilna na življenjskih področjih, ki jih imava oba za pomembna. Da se veliko pogovarjava in ohranjava ozračje, v katerem lahko vsak izmed naju izrazi svoja stališča. Da skupaj načrtujeva in raziskujeva področja, ki sicer niso bila zapisana v najinih mladostniških scenarijih. Da si prizadevava, da sva na tekočem z dogajanjem v najinem življenju in nimava drug drugega za nekaj samoumevnega.

5. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
… je prepojena z ljubeznijo. In hkrati najtežja. Sama čutim veliko odgovornost in se mi zdi ob vseh zunanjih okoliščinah precej velik izziv, kako punci vzgojiti v osebi, ki se bosta nekoč zmogli spopasti z okoliščinami, ki nam jih namenja usoda ... Kot vsaka mama si želim, da bosta počeli nekaj, ob čemer bosta tudi uživali, hkrati pa da bosta znali živeti življenje ob spoznanju, da življenje ni vedno le preprost navdih za nakup vozovnice za Pariz tukaj in zdaj, ampak še kaj več. Trudim se vzgajati z dobrim zgledom, predvsem pa poskušam prisluhniti intuiciji.

6. Pred kratkim ste izdali knjigo Posebna punca, s katero bralcem razgrinjate velik del svoje življenjske zgodbe, ki ima veliko tako vzponov kot padcev. Kakšno sporočilo želite predati bralcem?
Knjiga je bolj ali manj nastala slučajno … Gre za moje dolgoletne zapise, ki so nastajali spontano, kot izliv čustev v določenih trenutkih. Potem sem se nekega dne sprehodila po svojih zapisih in spreletela me je misel, da bi bilo morda praktično vse skupaj strniti v neko zaključeno celoto, da bodo moji potomci lahko brali, kako sem doživljala svet. Niti najmanj pa si nisem predstavljala, da bo iz tega nastala knjiga, ki jo bo izdala založba in jo bo brala tako široka publika. Zato je vse, kar je zapisano v knjigi, napisano brez samocenzure in je popolnoma iskreno.

Od bralcev zdaj dobivam zelo pozitivne povratne informacije … pišejo mi, da je zgodba zelo navdihujoča in da se po branju počutijo vzneseno. To me v resnici pomirja. Vsem bralcem namreč želim, da jim bo Posebna punca dala moč, da bodo tudi sami ubrali pot po zahtevni makadamski cesti in s trdno voljo prišli do čudovitega razgleda, kjer jih bo sonce s svojimi žarki objelo z energijo in jim napolnilo dušo.

Sicer pa je lepo zapisala tudi Saša Bogataj Suljanović, univ. dipl. psih., avtorica spremne besede: "Prvoosebna pripovedovalka z na čase humornim, ves čas iskrivim, preprostim, a globokim pisanjem strne svojo življenjsko zgodbo, polno vzponov in padcev, ki jih mataforično orisujejo obcestni prepadi, lepi razgledi med vožnjo v daljavo, ovinki, strmi vzponi, prehitro spuščanje ... To ni priročnik za srečo, ni navodilo za polno življenje, ni drama, ni patetična izpoved mame s težkimi preizkušnjami, je le oris življenjskega potovanja z zdravimi in manj zdravimi odločitvami, ki sili v refleksijo lastne poti."

7. Med drugim spregovorite tudi o vaši posebni punci Nini, ki je otrok s posebnimi potrebami in je s pomočjo, vztrajnostjo in trudom cele družine dosegla tako rekoč nemogoče. Kaj vas pri njej še posebej navdihuje?
Da je hvaležna za vsako novo izkušnjo in pridobljeno znanje, ki ji pomaga na poti k samostojnosti. Da zmore izraziti vso svojo ljubezen, ki se kot virus seli na vse nas, ki potujemo skupaj z njo. In da neskončno ljubi življenje.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Iz vsake težke preizkušnje sem se ogromno naučila, vsaka od njih me je oblikovala in okrepila na svoj način … tu je smrt prve hčerke, rojstvo tretje hčerke in njene gluhote s kupom drugih pridruženih diagnoz, potem moje bolezni, predvsem karcinom dojke … zato bi težko izpostavila "zmagovalno težko preizkušnjo". Morda bi na tem mestu raje omenila, da sem predvsem hvaležna za ljudi, ki mi pomagajo, da vse te divje viharje lažje obvladujem, da me sunki vetra ne vržejo iz ravnotežja in še vedno zmorem trdno stati na mestu.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
To je pač življenje, ups and downs, saj bo bolje, si rečem. Potem ponavadi takoj začnem iskati rešitve, da bo res bolje. Zavedam se namreč, da se ponavadi brez akcije nič ne zgodi. Razen seveda v primeru, ko mi preveč akcije škodi – takrat iščem alternative, kako si izboriti nekaj trenutkov in preprosto samo počivati.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
- Žilava,
- empatična,
- nežna,
- skrivnostna
- kreposta
- absolutno naredi svet lepši. 😊