Že novinarsko delo je silno dinamično. Če pa k temu prištejete še pet otrok in sedem Ukrajincev, ki jih gosti družina Perše z Vrhnike, potem je jasno, da so Petrovi dnevi z dogajanjem napolnjeni do roba. Poznate ga kot novinarja oddaje Obzorja duha, sovoditelja in redaktorja oddaje Sveto in svet, sodeluje pa tudi pri Duhovnem utripu. Kaj pa počne, ko ni pred kamero ali za njo? Razkriva v Moških skrivnostih!
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Živimo zelo intenzivno življenje, brez prostega teka. 🙂 Včasih pridejo zgostitve dela, ko se zgodi kaj nepredvidenega. Takrat velikokrat situacijo rešuje žena in poskrbi za otroke. V hiši imamo tudi tasta in taščo, ki rada pomagata. Jaz sem narejen tako, da pod pritiskom delujem najbolje. Takrat sem “našpičen” in učinkovit. Sem človek rokov. V zadnjem času sem se naučil, da si jih postavim sam. Včasih sem nanje le čakal.
Kako razvajate svojo ženo?
Ko vidim, da je res utrujena, poskrbim za otroke jaz. Ko vidim, da je doma kaos, pospravim kuhinjo, obesim perilo ali kaj podobnega. Najraje pa ima posvečen čas. Pred zadnjo nosečnostjo, ko je še hodila v službo, sva si ob petkih privoščila skupno kosilo. Včasih greva na kavo ali tortico.
Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Prvi zmenek sva imela na Sv. Lovrencu nad Polhovim Gradcem 11. septembra 2001, ko so se na svetu dogajale čudne stvari. Gor sva šla kot prijatelja, nazaj pa kot fant in dekle. Med sprehodom še nisva vedela za napad na dvojčka v New Yorku. Ko sva se usedla v avto in prižgala radio, nama ni bilo jasno nič.
Zadnji zmenek je bil pred tremi tedni v kavarni. Pred tedni pa smo družinsko proslavili zadnji obrok 15-letnega kredita.
Kaj vas pri vašem delu na TV Slovenija, kjer ste že 21 let, najbolj izpolnjuje?
Začutim ljudi, znam motivirati ljudi – tako sodelavce kot sogovornike, da se mi odprejo –, morebiti znam iz njih potegniti malo več kot kdo drug. Hkrati pa ohranjam mirnost, nikoli me ne zgrabi panika. Naredim, kolikor morem.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Kako novinar katoliškega kova ohranja kritično distanco?
Po eni strani sem spoštljiv, po drugi pa zastavljam vprašanja, ki zanimajo tudi mene. Katoliška cerkev se razlikuje od posameznika do posameznika, od župnije do župnije. Težko posplošuješ. Zdi se mi tudi, da marsikje v Cerkvi manjka iskren pogovor in želja poslušati. Toliko je govora o ničelni toleranci do spolnih zlorab, a komunikacija med pomembnimi deležniki je pomanjkljiva ali je pa sploh ni. Pogovarjati se je nujno!
V stiku sem z najrazličnejšimi ljudmi v Cerkvi, doživljam najrazličnejše situacije. Zato vidim, kaj vse je mogoče narediti, če so voditelji dobri in če se jih vzgaja. Opazim tudi, če tega ni. In to boli. Ko imaš nekaj rad, boli. Po eni strani vidim potencial župnij in laikov, ki hočejo dobro, po drugi pa apatijo in neorganiziranost ali pa nemoč za spremembe. Ko ni argumentov, pa dobiš očitek: ‘Kaj si pa ti naredil?’ Se pa strinjam: spremembe se morajo začeti pri meni.
Na katerih področjih ima Cerkev največ prostora za napredek?
Pri odnosih med laiki in duhovniki ter med duhovniki nasploh. Nekateri od njih mislijo, da so republika zase, da lahko živijo drug mimo drugega, tudi če so v istem župnišču. Mislim, da se morajo zavedati, da jih ljudje opazujejo in da morajo predstavljati zgled skupnosti. Kako lahko oznanjaš ljubezen, če se pa ne pogovarjaš z drugim duhovnikom in ne ješ skupaj kosila ali moliš?
Druga zelo pomembna stvar je, da bi se morali znati odkrito pogovarjati. Brez tega, da se ti čutiš napadenega, če jaz delam drugače ali povem, kaj bi izboljšal. To bi bilo že veliko. V Cerkvi si ne znamo povedati direktno. V manjših skupinah podobno mislečih pa zelo hitro tolčemo drug čez drugega. “Župnik je tak, katehistinja pritiska nanj …” Najbrž je podobno pri duhovnikih: “Tisti zbira le všečke …”
Kakšen zgled dajemo?
Kristjani imamo vse razloge, da bi živeli privlačno in polno življenje. Da bi ljudje opazili, da smo drugačni. To je edini magnet. Prepričevati ne moreš drugače kot z zgledom. Po vzoru prvih krščanskih skupnosti, ki so bile enotne v lomljenju kruha in bratski ljubezni. Pika. Če ne poskrbimo za to, da se imamo mi radi, da nam je skupaj lepo, kako bomo pritegnili oddaljene in obrobne?
Če bodo videli, da smo “face”, ne neki zafrustriranci, da pomagamo drug drugemu in drugim, bo to nek simpatičen način življenja. Da se ne gremo neke elite, ampak poljsko bolnišnico – tam smo zato, ker nismo popolni. Potrebujemo oskrbo. In Jezus je odgovor za vsako našo življenjsko okoliščino.
Se preveč zapiramo v mehurčke elitizma?
Biti kristjan je identiteta. Ni obleka, ki jo slečeš, ko se vrneš od maše. Strahov se osvobodiš, ko si v intimnem odnosu z Bogom. Tedaj na drugega ne gledaš kot na tekmeca, ampak kot na brata. Potem ni levih, desnih in drugih delitev. Poskušam iti čez to. V službi delam z ljudmi zelo različnih prepričanj. Vedo, kam spadam.
Včasih traja leta in leta, da pride do res iskrenega, malo globljega pogovora. Najprej smo prijatelji, ne delimo se po svojih prepričanjih. Oznanjevanje je dolga in težka pot. Ljudje morajo začutiti, da to, kar govoriš in verjameš, tudi živiš. Da nisi lažen. Vsi bi radi bili boljši, kot smo.
Včasih se tudi sprašujem, kakšno podobo Cerkve dobijo ljudje po meni. Še vedno pa sem človek, ki se izgrajuje, nisem končana zgodba. Čutim, da me Bog oblikuje, gnete. Rad se pošalim, da Bog tudi s krivimi črtami ravno piše. Včasih se že malo sprašujem, čemu se trudim, saj vsako spoved povem podobne grehe. A določene spremembe pridejo na dolgi rok. Daleč od tega pa, da bi se jaz komu postavljal za razsodnika.
Kaj vas najbolj nagovarja v skupini moške duhovnosti?
Na Vrhniki smo imeli kar dve skupini Exodusa 90. To idejo sem nekaj časa pražil v glavi in jo januarja povedal v skupini mož svetega Jožefa. Odziv je bil presenetljiv. Zraven je prišlo še enajst prijateljev in naredili smo dve skupini. To je zame že sinodalno dejanje.
Brez tega, da bi nam dal kdo navodila “z vrha”, sledili smo vabilu Svetega Duha. Spoznali smo se, povezali, zgodile so se neke spremembe, za katere si prej ne bi mislil, da se bodo. Vem, da se niso zaradi mojih moči. Tudi če bi šli takoj nazaj na prejšnje stanje, smo četrtino leta živeli drugače. To je dobro spoznanje.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Igram citre. Zame so zelo ljubo izrazno sredstvo. Predstavljajo mi identiteto slovenstva, pobožajo me po duši. 🙂 Drugi hobiji: narava, hoja v hribe, kolesarjenje, ki mi je fenomenalno. Pred kratkim smo se možje iz zakonske skupine Vrhnika 3 vrnili z 210-kilometrske ture. Žene nas pustijo enkrat letno na kolesarsko romanje. Zelo lepo in dragoceno darilo naših žena. 🙂
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?”
V svojih “mulcih” vidim sebe, ženo, kup presenečenj, talentov, pogruntavščin. Poskušam jim dati vedeti, da jih imam rad, in jim privzgojiti moralno razsodnost. Ne tisto, kar je le fino, ampak tisto, kar je prav. Lani smo preurejali hišo. Starejšima otrokoma smo uredili sobi v srednjem nadstropju. Potem sem se srečal s Taminom Petelinškom, ki je v Slovenijo pripeljal Ukrajince. Pogovoril sem se z otrokoma, ki sta bila pripravljena odstopiti sobi. Zdaj pri nas živi sedem Ukrajincev. Ponosen sem na to. Za nagrado smo šli pa v Gardaland. 🙂
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Ljubezen. Ta je nujna, da ljudje izstopimo iz spirale nasilja. Svet in življenje dela lepo.
Srčna kultura. Prosim, hvala, oprosti. Zdrava pamet. Nujna je za odgovorno ravnanje.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Živimo precej blagoslovljeno življenje, težkih preizkušenj nisem imel. Vseskozi pa življenje doživljam tako, kot da se mi nekaj izmika. Morda je to prihranjeno za nebesa. Včasih malo z nevoščljivostjo gledam na tiste, za katere se mi zdi, da že na zemlji živijo nebesa. Morda kdo blefira ali pa mu res uspeva. Meni ne. 🙂 Še vedno pa nosim s sabo prtljago iz preteklosti, na primer ranjenosti, ki so mi bile povzročene, jaz pa jih dajem naprej.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Ne bi rad zvenel preveč pocukrano, ampak pri molitvi in maši. Poslušam tudi veliko podkastov – Matej Cepin, Družina in Življenje, Word on Fire … Tudi služba me duhovno obogati. Kdaj se mi tudi ne da na teren, potem pa srečam fantastične ljudi, slišim dobre zgodbe, tudi tako me Bog vžiga. Ob tem pa se duhovno napolnim še ob ženi, otrocih, prijateljih. Doživljam, da je življenje, ki je darovano za nekoga, bogato. Imam prijatelja Rafka, nekoč mojega velikega dobrotnika, ki biva v domu starejših. Z njim z veseljem hodim na kavo.
