Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 3. julija |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Zaradi raka je pri 18 izgubil nogo, a Tomi dokazuje, da zanj ni ovir

20190221_173929650_ios.jpg

Fotografija je last Tomija Jakše

Urška Kolenc - objavljeno 11/06/22

"Dejal sem si, da ne bo konec sveta, če bom nekaj mesecev brez športa. Vse se da nadoknaditi, če je le volja"

Tomi Jakša prihaja iz okolice Velikih Lašč in je velik športni navdušenec, reprezentant slovenske moške reprezentance v odbojki sede, prostovoljni gasilec, veseli ga fotografiranje. Za seboj pa ima že največjo življenjsko preizkušnjo – premagal je raka.

Poškodba gležnja in kruta diagnoza

V srednji šoli si je na neki nogometni tekmi poškodoval gleženj. Ker se po štirih mesecih stanje kljub fizioterapijam in mnenju zdravnikov, da ne gre za nič hujšega, ni izboljšalo, ga je ortoped naročil na magnetno resonanco.

“Slike niso bile v redu, zato so zdravniki mislili, da so se nekje zmotili in so me še enkrat klicali na pregled. Odkrili so tumor, kakšen dan zatem so prišli rezultati punkcije. V petek popoldne sem dobil klic z ortopedije, da se moram takoj v ponedeljek zglasiti na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike. Ker je moja sestra medicinska sestra in dela na Onkološkem inštitutu, sem tako vedel, kaj to pomeni: imam raka,” pripoveduje.

Z vašo pomočjo bomo še boljši

Iskreno se vam zahvaljujemo, ker berete in spremljate Aleteio. Z veseljem in predano ustvarjamo njene vsebine, za delovanje pa seveda potrebujemo sredstva. Zato vas prosimo, da nas podprete – za še več dobrih člankov, ki bodo spodbujali in dajali navdih. Vse podatke najdete TUKAJLE. Hvala vnaprej! ekipa Aleteie

Žalost zamenjal z optimizmom in močno voljo

Spominja se, da ga je v prvih trenutkih prevevala velika žalost. Toda Tomi, ki je po naravi zelo optimističen, je hitro sprejel novo realnost. “Treba se je boriti, nimaš druge izbire. Nesmiselno bi bilo, da bi obupal, ko pa sem imel pred seboj še celo življenje. Noben mladostnik pri 18 ne razmišlja o boleznih, ki se ti lahko pripetijo. To me je postavilo na trdna tla, od tu sem moral graditi motivacijo in smisel življenja.” 

Kljub izgubi noge Tomi živi na polno:

Pri njegovi naravnanosti mu je veliko pomagal šport, s katerim se ukvarja že vse življenje. “Štirikrat na teden sem se intenzivno ukvarjal s športom, bil sem nogometaš. Prav mentaliteta športnika, da imaš nek cilj, me je gnala. Pa tudi, da sem bil v precej dobri kondiciji in imel dovolj samozavesti, da lahko potrpim.”

Po prvem tednu v bolnišnici je začel prejemati kemoterapije. “Začetek je bil zelo naporen, potem se telo navadi. Spodbujaš se in si vsiljuješ voljo, čeprav te z vmesnimi pavzami čaka še 30 tednov kemoterapije. Ena majhna flaška me je pustila popolnoma brez energije in s slabostjo. Ne moreš si predstavljati, kakšen strup dobiš v telo, hkrati pa je to strup, ki ti pomaga.”

Družina njegova največja motivacija

Tomi se spominja, da je bil na začetku on tisti, ki je moral druge tolažiti, da bo z njim vse v redu in bo zmogel. “Mi je pa družina dajala veliko motivacije. Prihajam iz številčne družine, sem najmlajši med šestimi otroki. Bratje in sestre so me zelo podpirali, predvsem sestra, ki se je vsakodnevno srečevala z bolniki z rakom. Poleg družine so bili tu še prijatelji. Zanje sem se boril, nisem jih želel razočarati.”

Z zdravljenjem je začel 27. junija, po končanem tretjem letniku, in v četrtem letniku dal prednost zdravljenju. “Rekel sem si, da ni nič narobe, če izgubim eno leto proti celemu življenju. Med zdravljenjem sem delal samo dva predmeta za četrti letnik, toliko, da sem vseeno aktiviral možgane. To je bila dobra odločitev. S sošolci smo ostali v stiku, nekateri so me obiskovali. Čeprav zadnjega letnika nisem končal z njimi, smo še vedno redno v stikih. Vesel sem, da so mi tudi oni pomagali.”

Šport mu veliko pomeni

Na stranski tir je moral Tomi potisniti tudi šport. “Vedno sem bil aktiven in v pogonu, potem pa sem bil skoraj devet mesecev priklenjen na posteljo. Bil je kar velik zalogaj. Ampak če je življenje na prvem mestu, se vse ostalo prilagodi. Vedel sem, da moje telo v obdobju kemoterapij ni bilo zmožno. Moraš se posvetiti sebi, zdravljenju. Dejal sem si, da ne bo konec sveta, če bom nekaj mesecev brez športa. Vse se da nadoknaditi, če je le volja.”

Najtežje mu je bilo na polovici zdravljenja, ko je videl, za kako težek boj gre. Priznava, da je bil kakšen teden slabe volje, toda kljub temu daleč od tega, da bi obupal. Pri tem so mu pomagali cilji, ki si jih je sproti zadajal.

Odstranili so mu nogo

Našega sogovornika je prizadel osteogeni sarkom z žariščem v levi nogi. Glede na rezultate preiskav je imel na voljo dve možnosti, rekonstrukcijo noge ali amputacijo. Potem ko je na spletu našel posameznike brez nog, ki so živeli popolnoma običajno in polno življenje, se je odločil za amputacijo.

“Vedno sem stremel k funkcionalnosti, ne pa videzu. To me je gnalo. Odločil sem se na podlagi praktičnosti. Lahko rečem, da je bila to najboljša odločitev v mojem življenju.” Ko je po zdravljenju in rehabilitaciji končno lahko shodil brez bergel, so ga prevevali prav posebni občutki. “Spet sem bil samostojen, praktično ni bilo ovir. Vse se da, če sta le prisotni volja in energija.”

IMG_1308-rotated.jpg

In kako se odzove na morebitne neprimerne opazke o protezi? “Sem odprte sorte, videz me ne moti. Poleti hodim s kratkimi hlačami in brez kozmetike, da se vidi ‘štangica’ na nogi. Ne zanima me, kaj drugi mislijo, se pa ozirajo za mano. Dokazujem, da je mogoče vse in brez bolečin.”

“Rak te spremeni”

Tako kot preostale bolnike je tudi njega diagnoza spremenila. “Kdor pravi, da ga rak ni spremenil, laže. Rak te spremeni. Kakšne malenkosti, ki bi se zdravemu človeku zdele revolucionarne težave, za nas niso več težava. Samo da smo živi! Spremeni se razmišljanje, postaviš si drugačne cilje in začneš razmišljati drugače. Odrasteš.”

Tomi, ki je zaposlen v družinskem podjetju, je danes reprezentant slovenske moške reprezentance v odbojki sede. Treningi mu vzamejo veliko časa, še posebej, ker je od njih oddaljen 100 kilometrov vožnje v eno smer. Prav v teh dneh se z ekipo mudi na tekmovanju na Poljskem, v prihodnje pa je njegov cilj nastop na paraolimpijskih igrah. “Ko športam in se prešvicam, se počutim močnega. Tisti trenutek se ne obremenjujem o ničemer na svetu. To me veseli.”

20220211_130323140_iOS.jpg

Čim prej sprejeti diagnozo

Vsem, ki prestajajo podobno kalvarijo, sporoča: “Diagnozo je treba sprejeti čim prej. Če čakaš, to ne naredi nič dobrega. Pa poslušati zdravnike. Medicina je v zadnjih letih zelo napredovala. Rak te bo spremenil. Če boš iz tega izcimil najboljše, lahko na boljše, če boš obupal, pa je lahko izkušnja tudi travmatična.”

O svoji izkušnji z rakom Tomi pričuje tudi v okviru Inštituta Zlata pentljica. “Izjemno hvaležen in ponosen sem, da sta nas Ivo in Valerija Čarman zbrala skupaj. To nam pomaga, da lahko svetu pokažemo, kaj vse lahko počnemo po takšni diagnozi. Sam se v času zdravljenja nisem mogel obrniti na nikogar, ki je to prestal. Z Inštitutom želimo mladim bolnikom povedati, da niso sami in jim lahko pomagamo.”

Tags:
preizkušnjerak
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.