“Duhovnik lahko naredi veliko dobrega, če se le trudi resnično biti Kristusov”

Janez Meglen prihaja iz župnije Krka na Dolenjskem, iz vasi Laze nad Krko, kjer živi skupaj s starši, starejšo sestro in mlajšim bratom na manjši kmetiji. Zelo ga je zaznamovalo življenje z naravo ter šolanje na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Njegov najljubši svetnik je krstni zavetnik sv. Janez Zlatousti (Krizostom), ki ga nagovarja s svojo odločnostjo in pogumom.

Kako ste se odločili za pot duhovništva? Kje ste zaznali, začutili Božji klic, da hoče, da mu sledite po poti duhovništva?
Božji klic sem začutil že zelo zgodaj, v otroštvu oziroma rani mladosti, a takrat še nisem razumel, kaj to pomeni. V srednješolskih letih sem se nato precej ukvarjal s to mislijo in veliko razmišljal o tem. Ko sem bil na koncu že povsem v drugih vodah in področjih ter vpisan na gradbeno fakulteto, sem si poleti premislil in se vpisal na teološko fakulteto in tako odgovoril na prvotni oziroma pravi klic.

Sem pa morda tudi eden tistih "klasičnih poklicev", saj se mi ni zgodilo nič tako zelo posebnega, ni bilo kakšnega posebnega spreobrnenja ali posebnega znamenja za vstop v semenišče, ampak je bilo zgolj preprosto veselje nad tem, kaj duhovnik počne, kaj dela, in nad tem, kako je blizu ljudem, kako pomaga bližnjim s tem, kar je kot duhovnik s svojim duhovnim poslanstvom. To me je vedno zelo navduševalo in pritegnilo, do te mere, da sem rekel, da bi to v življenju rad bil tudi sam.

Prihajate iz izrazito tradicionalnega, kmečkega okolja. Kakšno popotnico vam je to dalo za duhovništvo?
Sam bi rekel, da na prvem mestu nek preprost in zelo stvaren pogled na svet, ki dandanes ni več tako zelo samoumeven. Ko živiš z naravo, so ti nekatere stvari zelo logične, preproste ali pa se pravilno postavijo. To je zame največja popotnica od doma, da imam v sebi zdrave temelje, da vem, kje sem doma, kje imam korenine, zgodovino. Iz tega lahko največ črpam.

Seveda pa sem sodijo tudi delovne navade, vztrajnost, da se človek kljub neugodnim okoliščinam ne preda, ampak v življenju vztraja na začrtani poti, kljub temu da morda kaj delaš dlje časa, pa vseeno vztrajaš do konca.

Vsekakor pa ne morem mimo povezanosti z naravo, ljubezni do narave in res sploh vsega, kar je s tem povezano, od rastlin, živali, sočloveka, odprtih in odkritih odnosov ... To je bilo za nas nekaj samoumevnega.

Kakšni so bili odzivi na vašo odločitev, tako pri domačih, prijateljih, v okolici?
Na začetku je bilo malo presenečenja za vse, saj sem se na koncu vseeno nekoliko na hitro odločil za vstop v semenišče. Vendar so to z leti vsi zelo lepo sprejeli in presenečenje je kmalu nadomestilo podpiranje in spodbujanje moje življenjske odločitve.

Leta študija in vzgoje so gotovo tudi pripomogla k bolj jasnemu zavedanju in gledanju na duhovniško poslanstvo. Kaj je za vas bistvo duhovniškega služenja?
Zame je bistvo duhovniškega služenja v tem, da si najprej sam tesno povezan z Bogom in z ljudmi, da je duhovnik v služenju tesno povezan tako z Božjim kot tudi s človeškim.

To se najbolj uresničuje ravno v osebi Jezusa Kristusa, kar duhovnik pri podeljevanju zakramentov tudi najbolj postaja oziroma v trenutku zakramenta celo je oseba Jezusa Kristusa. Noben duhovnik ne deli zakramentov iz lastne moči ali interesa, ampak po milosti, ki prihaja od Boga, oziroma neposredno od Jezusa Kristusa.

Zame je duhovniško služenje zelo neredni, zunajredni poklic, ker je edini, ki ima resnično vertikalno držo naravnost do nebes, in je eden najbolj vzvišenih poklicev, ki ga lahko ljudje na tem svetu opravljamo. Od tukaj tudi to spoštovanje do duhovnikov in duhovniškega služenja. Duhovnik lahko naredi veliko dobrega, če se le trudi resnično biti Kristusov.

Vsaka življenjska pot s seboj prinese tudi določene preizkušnje. Bi morda izpostavili kakšno stvar, ki vas je potrdila in utrdila v vaši hoji za Gospodom?
Preizkušenj je bilo kar nekaj. Kakor se mora jeklo pregreti in prekovati, da postane uporabna stvar, mora tudi naše življenje skozi prenekatero preizkušnjo, da postane uporabno oziroma da vzdrži življenjske napore. Tudi pri meni ni bilo nič drugače.

Je bilo kar nekaj vzponov in padcev, naj bodo to študijske, osebne ali kakšne druge prepreke. Z Božjo pomočjo se vse da prebroditi. Je pa naš poklic tako izreden, da si brez Božje pomoči svojega obstoja v duhovniškem poklicu sam sploh ne predstavljam, zato vem, da je vsaka stvar, ki se zgodi, zares milost.

Je pa resnično večkrat težko videti, ko te zadane trpljenje, da je to milost, da je to dobro zate, da te Bog tako oblikuje. Takrat se ti to sicer ne zdi kaj prida, je pa na dolgi rok še kako res.

Če v župniji, kamor boste poslani, ne boste imeli gospodinje, bodo prav prišle tudi veščine s tega področja. Kateri del gospodinjenja vam najmanj diši?
Mislim, da kuhanje še najmanj obvladam, sploh morda kakšno bolj zahtevno jed. Z receptom bi se že znašel, da bi nastalo kaj užitnega. Vendar sam bolj kot v pripravi uživam pri strežbi ali pomivanju posode oziroma pri pospravljanju, ko gredo stvari nazaj na svoje mesto.

Kaj ste izbrali za novomašno geslo in zakaj? Kaj vas pri tem najbolj nagovarja?
Za geslo sem izbral besede "Kakor jelen hrepeni po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog" (Ps 42,2). Ko smo nekoč v semenišču pri brevirju molili ta psalm, me je ta stavek zelo nagovoril.

Tudi doma smo bili zelo povezani z jeleni, imeli smo jih celo več let, nekaj časa sem celo skrbel zanje, zato se mi je ta elegantna žival oziroma divjad zelo prikupila. Hkrati pa ta stavek razodeva tudi globoko hrepenenje vsakega človeka, da bi se zbližal z Bogom, ga spoznal. Psalmist najde zelo lepo primerjavo v žejnem jelenu, ki teče po gozdu in išče, kje bi našel tako zelo nujno vodo za svoje preživetje. Enako tudi mi dostikrat tečemo brezglavo okoli in iščemo, kje bi našli pravi smisel življenja, ki pa je resnično zgolj in samo Bog.