5 načinov hvaležnosti za samske

Res je, da se samski večkrat ne počutimo dobro v svojem stanu. Res pa je tudi, da nam družinski mame in očetje mnogokrat (vsaj potihem) zavidajo našo neodvisnost. Kje se skriva resnica?

Ko pridem iz službe, mnogokrat piham od jeze ali sem grozno utrujena. V prvih urah po prihodu domov potrebujem čas zase. Da popredalčkam službeni dan, si odpočijem in počasi naberem moči za zasebni del dneva. Takrat sem hvaležna, da imam čas biti sama. No, če grizem od jeze, ste lahko tudi vi hvaležni, da niste v bližini. 😊

Priznam, da sem izbirčna pri hrani. Če kuham sama in samo zase, ni nikogar, ki bi se nad kuho zmrdoval. Prav tako sama izbiram, kaj bom pripravila in kdaj. V hladilniku in zamrzovalniku so samo moja živila. In v kuhinjski omari imam lahko toliko čokoladnega namaza, čipsa in sadja, kot mi ustreza. Prav nič čudežno ne izgine.

Prav vsi, ki ste kdaj živeli s cimri, veste, kako je s prostorom, če kopalnico uporablja več nedružinskih članov. Treba se je dogovoriti, kje bo kozarček za tvojo zobno ščetko, kje lahko počakata tvoje tekoče milo in šampon … Pogosto pa je na obešalniku za tvoje brisače že premalo prostora. Da ne govorimo o čistoči. Prav v vsakem stanovanju se zatakne pri avtocesti na stranišču, vodnem kamnu v tušu in laseh v umivalniku. In jutranja vrsta pred vrati?

No, če živiš sam, vse te težave odpadejo. Kopalnico imaš samo zase in omarice so namenjene samo tvojim pripomočkom, kozmetiki in perilu. Tudi glede čistoče in zasedenosti se prav nihče ne pritožuje.

Če si želim na koncert, romanje ali sprehod, se mi ni treba prav z nikomer dogovarjati. No … razen, če želim družbo. Pa tudi tukaj je odločitev povsem moja. Samo vzamem ključe in torbico, zaklenem vhodna vrata za seboj in sem že na poti k novim dogodivščinam.

Če se okrog bloka ne dogaja kaj hudo hrupnega, lahko v miru prespim cele noči, pa tudi popoldanski počitek. Ne da bi me zbujali mož ali otroci. Tako lahko vsako jutro polna moči šibam v nov dan.

Zgornji navedki so tiste hvaležnosti, ki nam jih mnogokrat zavidajo nesamski in starši. Lahko smo globoko hvaležni zanje, saj se lahko zgodi, da bodo naša samska življenja kmalu popolnoma drugačna.

Ob prihodu iz službe se bo treba dogovarjati, kaj in kako čez dan in prihodnje dneve. Partner bo prav tako utrujen in razrvan kot vi in bo zaradi premalo potrpežljivosti hitro ogenj v strehi.

Skuhano se vam bo prismodilo, pa ne boste lačni samo vi, ampak cela družina. In lačen si reeees drugačen. Če pa bo obrok užiten, se bo vsaj kdo od otrok pritoževal: "Nisem lačen", "Ne maram teh zelenih koščkov", "Nočem mesa" … Če smo realni, ne boste imeli priložnosti niti v miru uživati ob kavi.

V kopalnici bo ves čas avtocesta, ne boste imeli zasebnosti niti posedeti na WC-ju, higienski minimum bo porušen takoj, ko boste prostor počistili. Kozmetika bo odprta ležala na omarici, vaša hči bo pa ponosno nosila sledi šminke po obrazu in oblačilih.

Za obisk koncertov boste zvečer preutrujeni, romanje z majhnimi otroki itak odpade, sprehodov je pa z vozičkom po trgovinah dovolj za cel teden. Potem pa še obisk pediatra, peljati avto k mehaniku in otroci, ki imajo tisoč in eno vprašanje. Če je tišina, pa zagotovo počnejo neumnosti. 😊

Ponoči se je tako lepo stisniti k zakoncu in crkljati. Vse, dokler ne pridejo vmes otroci, si prilastijo odejo in izborijo svoj prostor – med vama.

Res je, da samski vidimo družinsko življenje z rožnatimi očali. Res je tudi, da zakonci vidijo naše življenje posejano z rožicami. Resnica je pa verjetno nekje vmes. So dnevi, ko je lepo biti del družine, in so dnevi, ko naravnost uživamo v samskosti.

Danes bom hvaležna za to, da sem sama. Da lahko brez težav skuham, kar mi ustreza. Ali pa za kosilo jem sladoled. Da lahko v kopalnici prebijem tri ure, ne da bi kogarkoli ovirala. Da lahko celo popoldne berem, zvečer pa grem k maši in na koncert. Ko bo padel mrak in bom sama čakala na spanec, pa bom zmolila k Svetemu Duhu. Naj mojega bodočega moža navdihne in usmeri na pravo pot.