Mladoporočenca sta se poročila v španski prestolnici. Oba sta iz Madrida in prihajata iz bolj ali manj velikih družin. Oba delata v tekstilnem sektorju, Monica se bolj posveča modi, Juan pa se bolj osredotoča na notranjo dekoracijo.
Preden sta se spoznala, je Juan doživel hudo depresijo. Označuje jo kot "kozarec, ki je bil napolnjen in je postal prepoln". Z malo volje do življenja je bil za nekaj dni sprejet na psihiatrično kliniko. Zahvaljujoč zdravilom in športu se je vrnil v življenje in od takrat je z njim veliko bolje.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Šest mesecev pozneje, 22. oktobra 2013, je bilo deževno jutro. Juan je bil takrat star 24 let. Z motorjem se je odpeljal na razgovor za službo, vendar je pred prihodom na cilj zdrsnil na razmočenem cestišču in padel na nasprotni vozni pas. V tistem trenutku je mimo pripeljal avtomobil in ga močno zadel, tako da je bil hudo poškodovan in je postal paraplegik.
Novo življenje z invalidskim vozičkom
Juan je bil deset dni v komi, dva meseca v bolnišnici v La Pazu in štiri mesece v Toledu, kjer se nahaja Nacionalna bolnišnica za paraplegike. Juan se je tam naučil, kako živeti svoje novo življenje na invalidskem vozičku. "To je kot obvezni vojaški rok," priznava.
Ni presenetljivo, da so njegova družina in prijatelji v tem času zelo molili in bili v strahu zaradi Juana in njegovega duševnega zdravja. Vendar je to vzel kot izziv in ni obupal.
Dvorjenje kot posledica romanja v Sveto deželo
Po tem, kar se je zgodilo, Juan ni razmišljal o zmenkih. Dobro se je zavedal, da je to njegovo novo življenje in da je njegova edina odgovornost on sam.
Toda pred štirimi leti se je odločil, da želi v Sveto deželo. Res je želel spoznati to deželo, a ni imel prijateljev, ki bi ga lahko spremljali. Na letališču pred vrati za vkrcanje je srečal skupino mladih, ki so bili tudi na poti v Tel Aviv in med katerimi je bila tudi Monica. Pridružil se jim je.
Za Monico to potovanje ni bilo prvo, saj je občasno pobegnila v mesto Betlehem v Hogar Niño Dios, kjer je stal dom za invalidne otroke. "To je moj najljubši kraj na svetu," veselo vzklikne. Tako sta prostovoljstvo doma združila s prav posebnim romanjem, polnim neverjetnih in edinstvenih trenutkov. In tu se je začela njuna ljubezenska zgodba.
Priprava srca
Za Monico je bilo sprva čudno, saj nikoli ni imela stika z invalidskim vozičkom, a je takoj prevzela svojo vlogo. Morda jo je Bog pripravljal na to s potovanji v Sveto deželo in soočanjem z invalidnostjo v domu. Svoje srce je pripravljala na trenutek srečanja s Juanom.
Čutila je strah in negotovost, saj kljub temu, da je sanjala o lastni družini, nikoli ni razmišljala o takšnem scenariju. Njena družina ji je bila v veliko pomoč. Njen oče je na primer prilagodil svojo hišo, da se je Juan lahko brez težav gibal.
Poleti 2021 je Juan Monico zaprosil za roko in oba sta bila presrečna.
Tukaj si lahko ogledate galerijo fotografij, ki govorijo o ljubezni Juana in Mónice:
Valček, ki govori o pravi ljubezni
"Prvi poročni ples je bil improviziran," prizna Monica. Nihče ni vedel, niti njuni sorodniki. Le nekaj tednov pred poroko se je Juan domislil, da bi na poroki plesala, čeprav se je Monici zdela ideja malce nora in, kot pravi, ji je bilo kar malo nerodno. Vendar sta se za to odločila, ker je šlo za enkratno dejanje v življenju.
S pesmijo Edelweiss iz filma Nasmehi in solze sta Monica in njen oče skozi solze čustev zaplesala valček. Juan je sedel na svojem stolu in čakal na trenutek, ko bo prekinil ples, da bi lahko zaplesal. Ob njem sta bila kot bergli Monikina brata: na Juanov znak sta mu pomagala vstati in ga držala pokonci, da bi lahko objel svojo ženo.
"Najboljši ples najinega življenja"
Izkazalo se je, da je bil "najboljši ples najinega življenja", opisuje par. Polna čustev in občutkov, ki jih v življenju ne bosta pozabila.
Ne gre samo za valček mladoporočencev. Ples govori o pravi ljubezni, o ljubezni, ki presega vse, tudi bolezen in invalidnost. Govori o zaupanju in upanju. Sporočilo, ki sega globoko v našo družbo, kjer je veliko individualizma in pomanjkanja predanosti.
Juana in Mónica o njunem novem življenju v La Coruñi priznata, da je njuno življenje včasih zapleteno. Vsak dan zaradi invalidnosti ali soočanja z njo naletita na nove izzive.
Glede prihodnosti pravita, da se zdi negotova. Pravkar sta začela svoje novo življenje v španski pokrajini Galicija, stran od svojih družin in udobja. Tako so ti prvi meseci pravzaprav nenehno soočanje z majhnimi presenečenji. Njuna neposredna želja je, da bi jih obiskala družina in prijatelji.
Kar zadeva otroke, se jih veselita. Za Monico so bile to že od nekdaj sanje in to tudi kaže skozi ljubezen do svojih nečakov.
"Preden bom dopolnil 40 let, bom spet hodil"
Juan živi iz dneva v dan, trenutno brez večjih izboljšav. Doživel je obsmrtno izkušnjo, ko je bil v komi, v katerem mu je sveti Peter povedal, da je na vrsti za čiščenje v vicah ali pa da se vrne nazaj na invalidskem vozičku. Celo svetnik mu je zagotovil, da bo pri 34 letih milijonar, pred 40. letom pa bo spet shodil. Zato Juan ne izgublja upanja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.