“Vse bolj se učim, da si je treba vzeti čas zase, še preden postaneš ves utrujen, brezvoljen ali celo izgoriš”

Urška Lončar se je že v otroštvu najraje izražala skozi likovno umetnost. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana kot konservatorka-restavratorka likovnih del. Njeno zanimanje za kulturno dediščino in kako jo ohraniti v najboljšem možnem stanju je bilo vedno prisotno, skozi študij pa je odkrila strast do gradov.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.

Vse, kar jo je leta inspiriralo, od gradov do zasanjanih meglenih pokrajin, je začela prelivati na platno. Tako je pred kratkim končala kolekcijo slik 12 slovenskih gradov, ki so v mesecu juniju razstavljeni na Blejskem gradu.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Sprehod v gozdu zgodaj zjutraj z mojo nemško ovčarko Karo, potem pa dovolj časa za sproščen zajtrk. Glede na to, da si sama razporejam urnik, se trudim, da mi to čim večkrat uspe, saj sem tako tudi potem čez dan bolj produktivna.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete ...
Če sem čisto iskrena, se prevečkrat zgodi, da kar zdrvim mimo ogledala z mislimi o vseh opravkih, ki jih moram opraviti čez dan. Ravno pred kratkim sem po dolgem času v roke zopet vzela knjigo Življenje je tvoje avtorice Louise L. Hay, ki pa me vedno spomni, kako zelo pomembno je to, kako se pogovarjamo sami s seboj, in kakšen odnos imamo do samega sebe.

Res sem vesela, ko mi uspe, da si že zjutraj povem misel, kot je "vse v mojem svetu je dobro, vse, kar potrebujem za uspeh, je že v meni" ali "iz vsake izkušnje se nekaj naučim in hvaležna sem za vse". Takrat sem namreč bolj mirna, samozavestna, osredotočena in zadovoljna pri vsem, kar počnem.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker ...
Ker to na splošno prispeva k mojemu boljšemu počutju, mi daje samozavest in tisti dober občutek, da imam svoje življenje pod nadzorom oz. da sem pripravljena na vse, kar bo dan prinesel.

4. Kako si ob vseh obveznostih in pomanjkanju časa vzamete čas za stvari, ki vam napolnijo baterije?
Čedalje bolj se učim, da si je treba vzeti čas zase, še preden prideš do točke, ko postaneš ves utrujen, brezvoljen ali celo izgoriš. Mislim, da je v današnjem času, ko se vse dogaja tako hitro, to še posebej pomembno, ker če ti nisi v redu, potem nič v tvojem življenju ne more biti oz. delovati tako, kot bi si želel.

Kot družba smo kar preveč naravnani samo na konstantno produktivnost, ampak ta ni mogoča brez vmesnega počitka, zato se trudim, da si vsaj en dan v tednu vzamem čas zase, za kakšen izlet, oddih s prijateljico ali da poskusim kakšno novo aktivnost, ki ni povezana z mojim delom in me osrečuje.

5. Kdo vam je bil pri odločitvi za slikanje v največjo oporo, največji zgled? Se zgledujete po kakšnem znanem slikarju?
Pred dvema letoma so bili moji cilji precej drugačni. Po končanem študiju konserviranja-restavriranja likovnih del in kulturne dediščine na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani sem nameravala študij nadaljevati na Univerzi na Škotskem na programu Konserviranje arhitekturne dediščine, s poudarkom na obnavljanju gradov. Na univerzo sem bila sprejeta, vendar sem se odločila študij za eno leto odložiti.

Tako sem namesto na Škotsko za štiri mesece odpotovala v Avstralijo. Tam sem med drugim spoznala svojega strica Garryja Fleminga, ki je eden najuspešnejših in priznanih avstralskih slikarjev in ilustratorjev. In ko tako gledam nazaj, mislim, da je bil ravno on odločilna oseba, zaradi katere sem se odločila spremeniti smer svoje karierne poti. Skozi najine pogovore in v praksi sem spoznala, da je umetniška pot lahko nekaj res čudovitega in vsekakor ne nekaj nedosegljivega, kot si marsikdo še vedno predstavlja.

Umetnost me spremlja že od malih nog, vendar si zaradi negativnega prizvoka, ki se je dolgo časa držal (in se včasih še vedno drži) poklicev, povezanih z umetnostjo, nikoli nisem mislila da bo to moja izbira karierne poti. V zadnjih dveh letih pa se je moj pogled na to popolnoma spremenil. Vsekakor pot ni lahka, se pa z vsako odločitvijo pokaže, da je zame pravilna, in mislim, da je to najpomembnejše.

Umetnostna zgodovina je bila pomemben del mojega dosedanjega šolanja, zato bi lahko naštela ogromno znanih slikarjev in umetnikov, ki me inspirirajo, tako iz preteklosti kot mojih sodobnikov. Vsak od njih je brez dvoma vplival na to, kako danes razmišljam, kje iščem navdih in k čemu stremim. Mislim, da si je v poklicih, kot je moj, takšne navdihujoče zglede nujno poiskati.

6. Junija Blejski grad gosti razstavo vaših slik slovenskih gradov. Zakaj so vam gradovi tako pri srcu? Kaj vam je pri slikanju tega motiva v največji izziv?
Gradovi me fascinirajo že odkar pomnim, v vsako potovanje po Evropi sem skoraj vedno vključila vsaj en grad. Ker me je vedno zanimala zgodovina, mislim, da so mi gradovi in dvorci že kot otroku predstavljali neko posebno vez z zgodovino, s preteklimi obdobji, ki je drugače ne moreš izkusiti. Ko obiščem grad, se mi zdi, kot da se preselim v čisto drug čas, ki je že zdavnaj minil, samo še stene gradov pričajo o njegovem obstoju.

Največji izziv pri upodobitvi gradov mi je bilo to, kako vse te občutke, ki so se v meni nabirali leta in leta, na platno prenesti na pravi način, tako, kot sem si zamislila. Torej, kako ohraniti dovolj realistično sliko, da bodo ljudje grad hitro prepoznali, obenem pa na platno prenesti moje lastno občutenje upodobljenega gradu in ustvariti romantično krajino z jutranjimi meglicami, ki burijo domišljijo.

7. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana ste diplomirali kot konservatorka-restavratorka likovnih del. Je prav ljubezen do kulturne dediščine navdihnila zbirko slovenskih gradov? Zakaj se vam zdi pomembno ohranjati kulturno dediščino?
Ja, res je. To moje zanimanje za grajsko arhitekturo se je še povečalo skozi študij na akademiji, zato sem želela znanje o tem, kako bi te mogočne stavbe na pravilen način ohranili, še poglobiti. In ker sem bila takrat, ko sem se odločila ustvariti svojo prvo obsežno kolekcijo slik, tik pred študijem o ohranjanju grajske dediščine na Škotskem, je bila odločitev, da se tudi v svoji umetnosti (vsaj na začetku) osredotočim na gradove, spontana in obenem premišljena.

Mislim, da so gradovi nekaj neponovljivega, pravi varuhi preteklosti, ki stojijo že stoletja in držijo ogromno zgodovine in zgodb. Iz njih se lahko res veliko naučimo, poleg tega pa so edinstvena vez s preteklostjo. Brez dvoma je takšna dediščina nekaj, kar moramo ohraniti na pravilen način za nas in prihodnje rodove. Vse to je seveda botrovalo tudi moji odločitvi, da se na začetku umetniške kariere posvetim grajskim stavbam.

S kolekcijo slik, ki predstavlja 12 slovenskih gradov, želim čim več ljudem vzbuditi zanimanje za grajsko dediščino, jih spodbuditi k občudovanju teh stavb, obenem pa širiti zavedanje o tem, kako pomembno je dejansko ohranjanje ne le grajske, ampak naše kulturne dediščine na splošno. Mislim, da je kulturna dediščina dodana vrednost vsake dežele. Naša je res bogata in čudovita, zato bi nanjo morali biti ponosni, zanjo pravilno skrbeti ter jo z veseljem in z znanjem predstavljati drugim. Po mojem mnenju tudi v tem primeru velja rek "če se ne ceniš sam, ne moreš pričakovati, da te bodo cenili drugi". Mi absolutno imamo kaj ceniti in upam, da se bo kmalu tudi stanje grajskih stavb v Sloveniji dvignilo na višjo raven oz. popravilo na boljše.

8. Zelo radi tudi potujete. Ali na potovanjih najdete nove motive, ki jih nato prelijete na platno? Katera izkušnja s potovanj se vam je najbolj vtisnila v srce?
Ja, potovanja so brez dvoma velik vir navdiha. Vsak kraj ima posebno energijo, ljudi, zgodbe, navade, zgodovino, celo svoje barve … Z vsakega potovanja prinesem posebne spomine, ki se jih je do zdaj nabralo ogromno. Velikokrat se poigravam z mislijo, da bi ustvarila kolekcijo slik ali ilustracij, navdihnjeno po raznih krajih, ki sem jih obiskala, in mislim, da se zna ta ideja kmalu uresničiti.

V prvi polovici leta 2020, ravno, ko je izbruhnila pandemija koronavirusa, sem potovala po Avstraliji. Na srečo imam tam sorodnike, pri katerih sem lahko bivala, ko se je vse začelo zapirati, aprila pa sem se komaj vrnila nazaj v Slovenijo. In ta celotna izkušnja je name res močno vplivala. Spremenili so se mi cilji, načrti, moj pogled na življenje in svet, pa tudi moja osebnost. Najprej se mi je zdelo, da na slabše, ker sem zaradi perfekcionizma do tedaj vedno poskušala imeti vse čim bolj pod nadzorom in dobro načrtovano.

V takšni situaciji pa ne gre nič po načrtu, kot smo vsi brez dvoma spoznali v tem času pandemije. In sčasoma sem dojela, da je bila vsaka odločitev, ki sem jo medtem sprejela, za nekaj dobra. Celotna izkušnja me je naučila, da v življenju res ne gre vse po načrtu, in v tem je pravzaprav čar.

Poleg tega poskušam biti bolj hvaležna za dani trenutek, bolj prisluhniti sebi, pa čeprav moram zato morda spremeniti svoje načrte – to je zame postal znak napredka in ne neodločenosti ali zgubljenosti. Vsekakor je bila to izkušnja, ki je spremenila smer mojega življenja in ki mi bo za vedno ostala v grenko-sladkem spominu.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Seveda je odvisno od situacije, ampak ponavadi me potolaži in pomiri, če si rečem, da sem točno tam, kjer moram biti, da bo še vse v redu, da vem, kam v življenju sem namenjena, in da imam vse potrebno, da tja pridem.

10. Biti ženska je lepo, ker ...
Ker smo lahko neverjetno močne, a hkrati nežne, čutne in čuječe.