Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 30. novembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Po uspešnem zdravljenju od alkoholizma ji je družina dejala: “Mami, to nisi bila ti”

126000.jpg

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Jana Podjavoršek - objavljeno 21/06/22

Najprej je odpustila sebi, potem pa za odpuščanje prosila svoje tri otroke

V očeh drugih so bili imenitna družina, ker so uspešno prikrivali, da sta oče in mama alkoholika. Doma pa je bilo “gnilo”, se spominja Milena Žibert. Čeprav otrok, je kmalu prevzela skrb za mlajšega brata. Oče je bil kot gozdar in lovec cele dneve zdoma, mama je delala v trgovini deljen delovni čas. Ko je prišla vmes domov, je včasih kaj skuhala, večkrat pa kaj popila, legla in potem šla nazaj v službo.

Po končani osnovni šoli je Milena želela nadaljevati šolanje in postati frizerka, pa so doma odločili, naj gre kar delat, da bo imela čim prej svoj denar. “Imela pa sem veliko opravkov z bratom in s sabo, ko je bilo treba prikrivati in skrivati pred ljudmi, kadar je mama nezavestna ležala, ker je preveč popila.” Privzgojili so jima namreč, da se to ne sme videti. V Mileni se je nabirala bolečina: “Zvečer sem šla večkrat proti Savi in sem ob produ jokala, kdaj tudi rjula, ko je voda drla, da sem dala bolečino iz sebe.”

Pri 15 je začela delati v Donitu, s prvo plačo pa oblekla in obula oba z bratom. “Po službi sem popoldne odbrzela na stenografski tečaj, vmes pojedla kak sendvič, za kaj drugega nisem imela denarja. Potem sem nadaljevala s tečajem za tajnice, ves čas pa bila brez kosila.” Ko je prihajala domov, je bil štedilnik večkrat mrzel, ker mama ni zmogla še kaj postoriti doma. Na polovici tečaja je pri 17 Milena zbolela, odkrili so ji dve rani na dvanajsterniku. Ni bilo prijetno …

Webp.net-resizeimage51-4.jpg

Ko je okrevala, je spoznala moža in se poročila. Na začetku sta živela v Pirničah pri njenih starših, a je bilo včasih zelo hudo, ker sta oba, še posebej mama, redno pila. Potem sta se preselila v Presko, kjer sta kupila stanovanje v bloku. Pet let za sinom Gregorjem se je rodila hči Manca. Z možem sta se dobro razumela in skupaj so preživljali lepo obdobje.

Z vašo pomočjo bomo še boljši

Iskreno se vam zahvaljujemo, ker berete in spremljate Aleteio. Z veseljem in predano ustvarjamo njene vsebine, za delovanje pa seveda potrebujemo sredstva. Zato vas prosimo, da nas podprete – za še več dobrih člankov, ki bodo spodbujali in dajali navdih. Vse podatke najdete TUKAJLE. Hvala vnaprej! ekipa Aleteie

Alkohol te “pobedi”

Čez nekaj let so začeli graditi počitniško hišico pod Ilovo goro v Hočevju. “Ko smo zidali na vikendu, smo živeli pri prijateljih, kjer so imeli navado zjutraj najprej popiti šnops, potem pa so pojedli zajtrk in šli delat.” Manca je bila takrat stara okoli pet let in Milena je pazila na zmernost pri pitju alkohola.

Z možem sta se vrgla v delo z željo, da si lepo uredita hišo z okolico ob gozdu. Milena je ves mesec čistila dračje, odstranjevala korenine in presejala zemljo. Za hišo je celo drobila skale … “Bilo mi je v veselje, ob delu pa sem iz dneva v dan malo več popila.” Nekaj časa se je Milena branila začeti dan z žganjem, pa ne dolgo. Že čez pol leta je namreč sama kupovala brinovec. Potem je neopazno zdrsela v odvisnost od alkohola. Hitro je šlo strmo navzdol.

Ko je delala skupaj z možem, ki ni pil, je ob njej trpel. “Milena, kje si spet pila?” Odgovarjala mu je nesramno, tako kot to delajo alkoholiki. Ni mu bilo všeč, ko je videl, kaj se dogaja z ženo. “Ko me je razkrinkal, da pijem, sem postala hudobna, zlobna in se z vsem branila, sebi pa sem na skrivaj dajala duška s pijačo. Alkohol te ‘pobedi’. To nisem bila jaz.” Po zdravljenju so tako otroci kot mož jasno izrekli: “Mami, to nisi bila ti. Vrag je bil v tebi.”

Samo, da je zapeklo po grlu

Ko je šla k zdravnici, jo je ta vprašala: “Ali piješ?” Pa je odgovorila: “Ni res.” Zdravnica pa je bila odločna: “Piješ. Pojdi se zdravit.” Ni je poslušala in se ni šla zdravit. Je pa v tem času zbolela za klopnim meningitisom. “Bila sem tretja pacientka v Sloveniji z meningitisno boreliozo in sem ohromela. Zdravnica, ki je bila čez noč ob meni, je rekla, da sem takrat odhajala.”

Preden so ugotovili razlog njene ohromelosti, je bilo zelo hudo. Ko si je do božično-novoletnih praznikov opomogla, so jo poslali domov. Domači so ji pomagali, da je bila z njimi ob dreveščku, a je hitro morala leči, ker je imela zaradi borelije neznosne bolečine v glavi, se spominja.

Po zdravljenju ne bi smela piti alkohola, v njej pa je bila neznosna žeja. “Vse v prsih se je začelo tresti in iskala sem, dokler nisem našla,” se svoje nemoči v boju z alkoholizmom spominja Milena. “Neverjetno, kako sem bila iznajdljiva. Žgano pijačo sem poskrila po žepih v majhnih stekleničkah. Ko so mi vse poskrili, je bilo tako hudo, da sem vzela kolonjsko. Da je le zapeklo po grlu.” Padla je v delirij.

Revija Božje okolje

Prispevek, ki ga prebirate, je bil najprej objavljen v reviji za duhovnost sredi življenja Božje okolje. Revija prinaša teme, kot so odpuščanje, nebesa, angeli, upanje, strah, vera in znanost; predstavitve ljudi, ki si z nami delijo vsakdan in svetnikov; pričevanja; aktualne razmisleke. Prelistajte jo!

Kot sužnja

Mož Lado je ob Mileni vedno bolj trpel, zato ji je prepovedal pitje alkohola. Spakirala je in odšla. Ko je sedela v baru na kavi, seveda obogateni z žganjem, je prisedel k njej moški in se z njo zapletel v pogovor. Zaupala mu je, kako ji mož ne dovoli piti.

Z razumevanjem jo je poslušal in jo prepričal, da je šla k njemu. Ko je prišlo do prepira med njima, jo je udaril. “Spomnim se, da sem se zbudila v bolnici z razbito arkado, ko so me spraševali: ‘Kdo vam je to naredil?'” Prišla je policija, pa je morala reči, da ni bil on, ker ji je grozil z nožem. Od takrat je bila zaprta v stanovanju. Domov je nosil pijačo in jo silil k pitju. Ni mogla več priti k sebi, imel jo je za sužnjo. “Morala sem mu skuhati kosilo in biti na voljo, da me je žalil.” Pol leta je trpela pri njem, možu pa lagala, da je dobro.

Postajalo pa je nevzdržno, zato je pobegnila pod pretvezo, da si mora urediti dokumente, da bo lahko šla na zdravljenje. S pošte je poklicala sina Gregorja, ki je prišel ponjo, potem pa se je za en mesec zatekla k njemu in njegovi partnerki. Spet je šla k svoji zdravnici. “Objela me je in mi še enkrat rekla: ‘Pojdi se zdravit, drugače boš umrla.'” Potem je šla na zdravljenje na Center za mentalno zdravljenje odvisnosti od alkohola.

Webp.net-resizeimage51-3.jpg

Hvaležna Bogu in angelom varuhom

Terapevtka ji je svetovala, da mora nekdo spremljati njeno zdravljenje. Ko je prišel mož Vlado, je začela neutolažljivo jokati, zato ji je odsvetovala moževo spremljanje. Je pa njeno zdravljenje od odvisnosti pogumno sprejela in vztrajno spremljala hči Manca. V Mileni se je v tem času prepletala mešanica občutkov krivde, da je zapustila moža in zanemarila družino. “Ko sem se v bolnici začela trezniti, sem se zavedala, kaj sem naredila, in mislila, da se mi bo zmešalo. Tudi zlomljena roka ne boli tako, kot boli zlomljena duša.”

V največji stiski se je zatekla k molitvi k Bogu in v njej se je spet naselil mir. Rada se je umikala v tišino. Bilo jo je strah, kako bo, ko se bo končalo zdravljenje, zato so ji ga podaljšali, da se je bolj utrdila. Med zdravljenjem je morala najprej odpustiti sebi, kajti vsega, kar je delala, ni delala zanalašč, ampak v nemoči odvisnosti od alkohola.

Mož je po neuspelem poskušanju, da bi se žena osvobodila odvisnosti, spoznal novo življenjsko sopotnico. “Najprej sem morala sprejeti, da ima prijateljico, in si razjasniti, da sem ga v resnici sama zapustila. Odpustila sem mu, pa ne le to. Takoj, ko sem prišla iz bolnice, sem se njemu in otrokoma ponižno opravičila za vse, kar sem jim storila. Vsi smo jokali.” Z možem sta se potem sporazumno razšla, ostali pa so povezani. “Ko se srečamo, mi bivši mož poda roko, njegova prijateljica pa me zmeraj objame.”

Stanovanje v Preski so prodali, da sta z Manco prišli do stanovanja v Kranju. Vztrajno je iskala zaposlitev, saj je ostala sama z Manco, ki je še študirala. Zaposlila se je kot čistilka, potem je delala v poletni sezoni pri slapu Savica in ko je nadaljevala z iskanjem službe, je nepričakovano dobila redno zaposlitev v domu starejših v Kranju, čeprav je odkrito povedala, da je zdravljena alkoholičarka. “Bog je poskrbel,” je jasno Mileni, ko se ozira nazaj. “Zdaj nimam več težav z alkoholom. Neskončno sem hvaležna Bogu in angelom varuhom, da zame alkohola ni več.”

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, 6/21.

Tags:
pričevanjezasvojenost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.