Spomnim se, da je Jože Plut, zdaj župnik na Polici in od nekdaj človek velikih modrosti ter nalezljivega optimizma, nekoč dejal, v kakšni zadregi se lahko znajdemo, ko je treba našteti talente. Kaj vse znam, zmorem, s čim vse razveseljujem, razsvetljujem druge? Kaj dobrega lahko o sebi povem iskreno, brez hvalisanja, a z zdravo, zaupanja polno, Bogu hvaležno samozavestjo? Naj bo to mini izziv za vsakogar od nas.
Tudi jaz imam kar nekaj talentov, kakega od njih lahko na primer tudi poslušate ali preberete. Vsekakor pa, ko govorimo o mojih darovih, v zgornjem naslovu ni le zrna resnice, ampak celo prgišče! Da, s pevskim talentom nisem ravno širokogrudno obdarjen, ne “zafušam” le pri najbolj preprostih pesmih. Zatorej pri ljudskem petju nisem bil, nisem in ne bom med najglasnejšimi.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Prav iz tega razloga pa toliko bolj občudujem vas, ki vam gre petje vešče z jezika. In točno za to gre: da mozaik žive župnije sestavljamo vsak s svojimi darovi. Od peke do košnje trave, od ministriranja do podiranja smrek za mlaje, od dobrodelnosti do … petja.
Tudi če smo včasih pri jutranji maši še malo dremavi, se nam kdaj ne ljubi, imamo slab dan ali pa kdo občasno zgreši besedilo. Pa kaj potem. Z dejavnim petjem – ob priložnosti tudi inštrumentalno oplemenitenim – je vsaka maša bolj doživeta. Obljubim, se pridružim. Ne bom pritegnil iz vseh pljuč, ker se bo potem uresničila grožnja iz naslova, 😉 nekje polglasno pa vsekakor.
Besedilo je bilo najprej objavljeno v Glasu župnije Sostro.
