Na spletnem ponudniku filmov Amazon Prime so začeli vrteti težko pričakovani film Fátima, zgodba o čudežu v režiji Maria Pontecorva. Med drugim v njej igrata brazilska igralka Sônia Braga in severnoameriški igralec Harvey Keitel. Premiera je zaradi pandemije covid-19 naletela na vrsto ovir.
Pri filmu je sodeloval tudi znani italijanski pevec Andrea Bocelli. Za film je prispeval svojo pesem Gratia Plena, ki je tudi na zgoščenki glasbe iz filma. V pogovoru za Aleteio je pojasnil, da sta Fátima in češčenje Device Marije del njegovega življenja.
Bocelli le redko daje intervjuje, zato so izjave, ki jih je dal za Aleteio, toliko bolj dragocena priložnost, da nekaj izvemo o veri in duhovnem življenju enega velikih živečih glasbenikov našega časa.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Kaj vam je sodelovanje pri filmu Fátima prineslo tako na človeškem kot tudi duhovnem področju?
To je bila zelo intenzivna izkušnja, čeprav sem pri filmu sodeloval v majhni meri. Sem pa zadovoljen, da sem s svojim glasom prispeval k zvočni podobi tako pomembne filmske produkcije.
Verjamem, da je širiti vest o fatimskih prikazovanjih vedno primerno in dragoceno početje; gre za zgodbo, ki je racionalno ne moremo razumeti, vendar lahko ne glede na svoj izvor razumemo njeno pristnost in lepoto.
Gre za zgodbo, ki nam je za vzor, ki je name vedno naredila močan vtis, prav zaradi močnega sporočila ljubezni, ki ga prinaša in v katerem povzema tiste krščanske vrednote, na katerih sem sam gradil svoje življenje.
Kdaj ste začeli častiti Marijo in kako intenziven je ta odnos danes?
Marija se mi je vedno zdela svetla in pesniška … Njena ženstvena navzočnost, ki posreduje za nas, me je vedno ganila.
Spominjam se, da me je v otroštvu navduševala pristna religioznost nekaterih pesmi, kot na primer Ozri se na svoje ljudstvo (Mira a tu pueblo), ki se je pela na marijanskih procesijah.
Ko je moja vera rasla in se utrjevala, je Marija postala osrednja stalnica mojega vsakdana. Nanjo rad mislim kot na nebeško različico naše zemeljske matere, polno tolažbe in priprošnjico. Marija je luč, ki razsvetljuje pot, ki vodi k Očetu.
Kako ste se počutili, ko so vas maja 2018 povabili v Fátimo, da bi peli ob stoti obletnici prikazovanj? Ste bili takrat prvič v Fátimi?
Kot otrok sem imel priložnost obiskati Lurd. Kot odrasel sem obiskal druge blagoslovljene kraje, ki izžarevajo posebno mistično moč, od brazilskega svetišča v Aparecidi do svetega Petra v Rimu, od bazilike v Assisiju do Medžugorja …
Vseeno je s povabilom k sodelovanju na slovesnostih ob stoletnici fatimskih prikazovanj napočil moj prvi obisk Fátime, kot pevec in kot verujoči. Lepo me je presenetila ta oaza molitve in miru, ta kovnica duhovnosti in most med človeškim in Božjim.
Na kakšen način in po kakšnih vzorih ste prejeli vero?
Imel sem veliko srečo, da sem zrasel v povezani družini, ki me je vzgojila v krščanskih vrednotah, zlasti z vzorom. Od svojih staršev sem vsrkal vrednote poštenosti, doslednosti, spoštovanja in ljubezni do bližnjega ter do narave.
V mladosti sem imel obdobje čistega uporništva, kjer me presežno ni nič zanimalo in sam sem se celo razglašal za agnostika.
Vendar so dokaj kmalu prišla bistvena vprašanja, prav zato, ker je brez vere življenje zelo težko osmisliti. Zavedel sem se, da se v temelju ob vsaki odločitvi znajdemo na križišču, ki vodi v dve nasprotni si smeri (ena gre proti dobremu in druga proti zlu).
Življenje jemati kot nekaj samoumevnega ni ne uporabno ne logično. Na prvem ključnem križišču, ki je bilo verovati ali ne verovati, sem izbral pot, ki se mi je zdela najbolj logična in ki jo je moj um prepoznal kot pot brez alternative.
Danes je vera moj osebni svetilnik, moja moč in temeljni element mojega bivanja; neprecenljiv dar. Kdor ima vero, izboljša svoje življenje in življenje drugih. Imeti vero pomeni verovati v moč dobrote.
Kaj vam pomenita zgodba in sporočilo Frančiška, Jacinte in Lucije? Kakšen nauk, mislite, lahko svetu ponudijo danes?
Njihovo sporočilo je zelo močno, kaže nam, koliko lepote je v dobroti. Zgodba treh pastirčkov je čudovita prilika o ljubezni.
Verjamem, da lahko njihova zgodba in sporočilo še danes v mnogih srcih obnovi upanje, tudi med neverujočimi. Verujoče lahko njihova zgodba spodbudi, da bodo z več navdušenja gojili veselje vere in bodo prenehali z mlačnostjo, ki duši nedvomno škodi.
Kako svet zabave okrog vas sprejema vašo izpovedovanje vere?
Čeprav povsod ostajajo kakšne sive lise, se mi zdi, da je na splošno moja vera dobro sprejeta. Verjamem, da ima vsak umetnik pomembno vlogo v družbi. Glasba je univerzalen jezik, ki ima moč, da doseže našo zavest in nam pomaga, da smo boljši ljudje.
S pomočjo te umetnosti lažje razumemo, da na svetu nismo sami in da tu nismo po naključju. Glasba in molitev nam pomagata, da se naša duša lahko osvobodi hrupne navzočnosti ega in nam pokaže lepoto in polnost življenja.
Glasba je luč, ki nam pomaga najti pot; da se zavemo veselja, ki je v tem, da smo živi; da se zavemo daru in privilegija, pa tudi odgovornosti, ki nam je bila zaupana.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
