Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Tinkara Jerkič je stara 24 let in končuje študij andragogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kljub svoji mladosti ima že zavidljivo število izkušenj na različnih področjih. Izjemno odločna in aktivna študentka je od osnovne šole dalje delala kot prostovoljka.
Pet let je bila aktivna animatorka v župniji in na oratoriju, dve leti je sodelovala kot prostovoljka na festivalih iskreni.net in občasno pomagala v njihovi pisarni. Za tri leta se je pridružila tudi skavtom in bila klanovka pri skavtih na Rakovniku.
Najbolj sta jo oblikovala misijonski program za mlade Pota in program osebnega razvoja za mlade MEPI. Obema se je v zadnjih letih pridružila tudi v organizatorskih vodah. Poleg študija, dela pri vseh projektih pa poje tudi v Komornem zboru Megaron.
Ali ste bili od nekdaj tako odločni in uspešni?
Ravno nasprotno. Večino let osnovne šole sem bila zelo nesamozavestna, sovrstniki so me zbadali, to je bil čas, ki je bil zame zelo težek. V razredu smo imeli zelo slabe odnose, nisem se dobro počutila.
Že prehod na srednjo šolo (hodila sem na Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu) je bil zame nekaj čisto drugega. A v srednji šoli sem se seveda veliko ukvarjala z učenjem, bila sem prepričana, da ocene definirajo moj uspeh v življenju.
Ko sem izbirala fakulteto, sem se želela usmeriti v delo z otroki, vzgoja me je od nekdaj zanimala, zaradi izkušenj z animatorstvom, oratoriji, pa tudi z brati in sestrami doma sem od nekdaj imela čut za delo z otroki. Na fakulteti sem se posvetila hobijem in zanimanjem, rekla bi, da sem potem počasi zacvetela.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Kaj vam je v življenju pomembno?
Vedno mi je bilo zelo pomembno, s kom se družim, prijatelji so zame zelo pomembni. Obkrožena sem z ljudmi, ki imajo podobne vrednote kot jaz. Tudi na Katoliški mladini so me zelo dobro usmerjali in mi pomagali pri osebni rasti in pridobivanju izkušenj.
Rekla bi, da sem vztrajna, odločna, samozavestna in rada sem aktivna. Resnično zaživim in tudi bolj sem produktivna, če imam veliko projektov. Vem pa, da je treba stvari uravnotežiti in zato imam tudi obdobja, ko se malce umaknem vase in takrat si naberem energijo. Kadar pa imam ogromno stvari, poskusim res izkoristiti vsako minuto časa za to, da jo maksimalno izkoristim.
Z leti sem ugotovila, da ni klasična definicija uspeha (npr. ocene) to, kar te definira, ampak to, da imaš okrog sebe ljudi, ki te razumejo in podpirajo in da si v življenju zadovoljen s tem, kar počneš.
Kaj je vplivalo na vaš osebni razvoj, lahko rečeva kar osebno preobrazbo?
Konec srednje šole sem se pridružila programu POTA, ki deluje v okviru Katoliške mladine, in prvič odšla v misijone. Skozi leta sem obiskala Zambijo, Madagaskar, Kenijo. Kasneje sem se tudi poklicno pridružila ekipi POTA, zdaj pa sem tam koordinatorka. Na Katoliški mladini opravljam tudi delo vodje odnosov z javnostjo.
V programu POTA sem pridobila ogromno izkušenj, da lahko zdaj tudi sama pomagam prostovoljcem. Pri tem so mi bili v oporo ostali sodelavci in vsa dodatna izobraževanja. Od nekdaj imam rada, da se mi ogromno dogaja, rada potujem. Imam tudi čut za druge, rada pomagam. Misijonstvo je nekako stičišče vsega.
Pri osebnem razvoju mi je ogromno pomagal tudi program MEPI, preko katerega sem spoznala, v čem sem dobra.
Povejva za vse, ki tega še ne poznajo – kaj je MEPI?
Gre za mednarodni program, ki pomaga mladim pri celostnem razvoju. Temelji na štirih področjih, na katerih delajo mladi: prostovoljno delo, veščine ali nadgradnja neke veščine, odprave v naravo ter rekreativni šport. Področja so namenjena razvoju kompetenc, ki mlademu človeku pomagajo pri razvoju osebnosti. Na nek način je vse skupaj malce podobno skavtstvu. Se pa program MEPI izvaja večinoma v osnovnih in srednjih šolah, prav tako pa tudi v različnih organizacijah (t. i. MEPI-točkah) po Sloveniji.
Osebno sem se MEPI-ju pridružila na fakulteti, nekateri se pridružijo že v srednji šoli. Trenutno v Ljubljani koordiniram t. i. odprti MEPI-center, ki je namenjen vsem, ki bi si želeli priključiti programu, pa ga njihova šola ne izvaja.
Na kakšen način vam je MEPI pomagal?
Ravno moja mentorica v programu MEPI je veliko pripomogla k moji osebni rasti. Verjela je vame in me vedno spodbujala. Delo z njo in celoten MEPI mi je pomagal, da sem presegla svoje negotovosti in omejitve, da sem pridobila na kompetencah, samozavest.
Ne le na osebnostnem, ampak tudi na področju usmerjanja v kariero, v svoja zanimanja. V okviru MEPI sem tudi sodelovala pri dogodkih, pri katerih sicer ne bi mogla. Dobila sem tudi Zlato mednarodno priznanje za mlade MEPI.
Kako se vidite čez 10, 15 … let?
V velik navdih so mi ženske, ki zmorejo usklajevati družinsko in poslovno življenje. Tudi sama se vidim z družino, vendar bi rada bila aktivna tudi na poslovnem področju. Mislim, da je ravno to ravnotežje obojega velik uspeh in želim si, da bi mi to uspevalo.
Zavedam se, da je za to potrebno tudi veliko improvizacije, ki se je počasi že skušam učiti. Pomembno pa je tudi, da imaš pred seboj postavljene cilje in da jih skušaš doseči s tem, da preprosto "greš v akcijo".
Katera je najbolj nenavadna izmed vseh vaših izkušenj?
Pred tremi leti sem šla sama na Camino, prehodila sem portugalsko pot. Do tega je privedel splet različnih osebnih okoliščin, ki so me pripravile do tega, da sem si morala zastaviti izziv in iti sama na pot. Potrebovala sem odklop ter dokaz, da zmorem preseči ta izziv. Na poti sem spoznala nekaj simpatičnih ljudi, s katerimi sem potem prehodila del poti.
Zdaj mi tudi zavedanje, da sem to zmogla, daje samozavest za življenje.
Pred leti sem med poletnimi počitnicami tudi delala na planinski koči Dolič (pod Triglavom, op. a.). Na koči ni bilo signala (brez signala wifi), bil je res "totalen odklop" in super izkušnja počitniškega dela.
Mladi vaših let niso vedno tako delavni in aktivni kot vi, včasih se celo zdi, da se z njimi težje shaja. Kako vi gledate na svojo generacijo?
Res je, da smo si zelo različni. Prostovoljno delo je veliko mladim nekaj čisto tujega. Sama sem, recimo, do pred dvema letoma delala vse prostovoljno. Mislim, da je ravno prostovoljno delo tisto, ki lahko mladim ogromno da in nas tudi pozitivno oblikuje.
Je pa vse, kar se trenutno dogaja in se je dogajalo v družbi, za mlade velik izziv. Če recimo med epidemijo nisi bil močan in zdržal vseh pritiskov ali da se ti je takrat kaj težjega zgodilo, potem je bilo kar zelo težko in tudi še vedno je.
Kaj bi svetovali mladim svojih let?
Mišljenje, da v življenju obstaja samo ena pot, po kateri boš šel, in da bo ta po možnosti še najlažja izmed vseh, je za mlade lahko zelo nevarno. Treba je delati na sebi, raziskovati svoja zanimanja, se poskusiti v čim več vlogah (prostovoljstvo, projekti in podobno), se zavedati, da boš moral sam nekaj narediti zase, da ti ne bo vse prineseno na pladnju. Z iskrenostjo in delavnostjo se v življenju daleč pride.
Mladim bi svetovala, naj se lotijo kakšnih projektov in se res zagrizejo vanje. Pa da si najdejo ljudi, ki jih bodo podpirali v življenju, ter se omejijo od negativnih vplivov in toksičnih odnosov.
