Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 10. avgusta |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

“Banalna” vsakdanjost

BED

Shutterstock | wavebreakmedia

Mihaela Kastelec - objavljeno 23/06/22

Čas, ko ni sadov, je eno samo čakanje na konec

Pod banalno vsakdanjostjo si predstavljam enolično ponavljanje majhnih opravkov in monotonost. Po drugi strani pa ravno redno vsakdanje opravljanje istih obredov odlikuje svetnike. V čem je razlika med banalnimi opravki in opravki, ki nas posvečujejo?

Tudi v stvarstvu obstaja notranji red

Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve! (2 Kor 6,2) me nagovarjajo besede vsako leto na pepelnico. Te besede odzvanjajo v meni tudi, ko ni več postnega časa. Še posebej me nagovarja beseda ZDAJ. Ta trenutek je čas milosti, je možnost, da sodelujem z Bogom, slišim kakšen navdih in ga udejanjim. Prepričana sem, da je vsak trenutek mojega življenja milostni čas, saj je Bog prišel, da nam dá življenje v obilju.

Čas milosti ni v nasprotju z “banalnim” sedanjikom. Ne spomnim se, da bi se v življenju kdaj dolgočasila, tudi če sem ponavljala ista opravila. Ko sem svojo mladost preživljala na kmetih, smo morali vsako jutro nahraniti vse živali, ob istem času sejati, saditi, vsako leto ob istem času smo pobirali krompir, želi pšenico, kuhali slivovo marmelado … Tudi letni časi se ponavljajo, izmenjujeta se dan in noč, lepo in deževno vreme. V stvarstvu je veliko ponavljanja, obstaja neki notranji red, ki tudi nam strukturira življenje.

Obzorje je zatemnjeno

Kdaj pa kdaj se vseeno priplazi vame dolgočasna “banalna” vsakdanjost. To je čas brez milosti, čas ujetosti in nemoči, duhovna revščina in pomanjkanje vneme za dobra dela. Zgodi se, da se že zjutraj počutim ujeta v nezanimiv dan, ne zmorem opraviti vseh del, ki bi jih morala postoriti. Skrbi se rojevajo druga za drugo, se množijo. Čas se vleče, vsaka sekunda traja … Ko se zvečer zbita od neuspehov in nemoči zahvalim Bogu za težak dan, spet zahrepenim po odrešenem času. Tudi v takšnem dnevu je zraven Bog, saj me ne zapušča. Težava je v tem, da sama pozabim nanj in ga ne kličem. Pa tudi če ga kličem, se mi zdi, da ne sliši, da je daleč in odsoten.

Gre za izmenjavo milosti in nemilosti, zapuščenosti. Ko je čas milosti, vse teče, vrata so odprta, dogodki se prelivajo drug v drugega, zdi se mi, da sem podaljšek Jezusovih rok, nog, njegovega obličja, nagovarjam ljudi z njegovim navdušenjem in jih pomirjam z njegovim mirom. Ko je čas zapuščenosti, se težko odločam za dobro, nočem deliti, skrbi me zase, obupujem, ne vidim čez svoj plot, obzorje je zatemnjeno …

Vsak trenutek je darilo

Kako živeti bolj v milosti? Brez molitve ni rešitve. Molitev je stik z Bogom. Odkar mi je Bog podaril milost vere, se je v mojem življenju zgodilo nešteto Božjih stvari. Življenje se je pospešilo, milost je pregnala zaskrbljenost, črnogledost, ujetost v različne komplekse in nerodovitne miselne koncepte. Spomnim se, da sem v svoj dnevnik za 18. rojstni dan zapisala stavek: “Če se bom imela kdaj rada, bo to čudež.” Minilo je kar nekaj časa in danes lahko z gotovostjo zatrdim, da se imam rada, in res se je zgodil velik čudež.

Po spreobrnjenju sem pogosto obžalovala vse trenutke, ki sem jih preživela brez Boga, brez ljubezni do sebe in drugih. Bog mi je podaril določeno število let, saj ne vem(o) “ne ure ne dneva”, ko se bom morala posloviti. Na smrtni postelji ne bom obžalovala nobenega trenutka, ki sem ga preživela v ljubezni in dobroti, zagotovo pa mi bo žal za “izgubljeni” čas. To je banalni čas, ko ni sadov, je eno samo čakanje na konec.

Zavedanje konca mi pomaga, da se osredotočim na sedanjost, na moje bližnje. Vsak trenutek je darilo. In ne čakam več, da bo nečesa konec, pač pa sem polna pričakovanja, kaj vse mi bo še dano storiti, spoznati, odkriti po Božji milosti, ki nenehno deluje v meni po svetem krstu, s katerim sem postala Božja hči. Malo sem se že približala tej izjemni skrivnosti, a vem, da me glavnina še čaka.

Pričakujem, da me bo Gospod napolnjeval z milostmi zase in za druge. In veliko dostojanstvo je, da smem pri tem sodelovati, kajti Bog spoštuje mojo svobodo. Stoji pred vrati mojega srca in trka. Včasih ga ne slišim zaradi hrupa tega sveta. Ko/če pa mu odprem vrata, stopim v svobodo, veselje in mir Božjih otrok in vsem okoli sebe odkrivam milost Božje navzočnosti. Pri Bogu ni banalnega vsakdanjika, pri njem je le odrešeni čas.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, 4/2021.

Tags:
osebna rastvera
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.