Zdi se kar malce preveč dramatično ali filmsko, da bi bilo resnično: mladenič na invalidskem vozičku, rojen v plemiški družini, toda ponižan zaradi bolezni, se približa lurški votlini: pri sebi ima skrito pištolo in njegov načrt je, da si javno vzame življenje, če ne bo čudežno ozdravel. Nato pa v zadnjem trenutku prejme milost duhovnega ozdravljenja in spreobrnjenja.
To je resnična zgodba Giovannija (“Giana”) Battiste ali Janeza Krstnika Tomassija, ki je ustanovil prostovoljno organizacijo, navzočo po vsej Italiji, ki bolnike vozi na romanja v Lurd in druga svetišča.
Več kot 100 let po ustanovitvi je organizacija po imenu UNITALSI, kar v italijanščini pomeni Nacionalna italijanska zveza za prevoz bolnikov v Lurd in mednarodna svetišča – uspešnejša kot kdajkoli prej.
Tomassijevo življenje in načrtovan samomor
Tomassi se je rodil 29. novembra 1880 v Rimu v družini manjšega plemstva; njegov oče je bil upravnik družine Barberini, ki je svetu dala papeže in kneze. Kot je zapisano na spletni strani UNITALSI, je Tomassi že od zgodnjega otroštva trpel za hudo obliko artritisa, ki je povzročil nepopravljive telesne nepravilnosti in ga prisilil, da je ostal na invalidskem vozičku. Ker ni zmogel sprejeti svojega telesnega trpljenja, se je upiral Bogu in Cerkvi.
Septembra 1903, ko je bil star 22 let, je zaprosil za sodelovanje na romanju v Marijino svetišče v Lurdu ob vznožju Pirenejev. To je storil s posebnim namenom: kot izziv Bogu, za katerega je bil Tomassi prepričan, da je bodisi odgovoren za njegovo stanje ali pa se kruto sploh ne zanima zanj.
V načrtu je imel, da bo prišel pred votlino Massabielle in si vzel življenje, tako, da se bo ustrelil in izkričal vso svojo jezo proti Bogu, ki ga je pustil v takšnem stanju. Bogu je dal samo eno možnost, da ga ustavi: da ga ozdravi njegove bolezni.
“Naša Gospa je zmagala”
Ko je Gian Battista prišel pred votlino, kjer se je Marija kot Brezmadežno spočetje razodela deklici Bernardki, ga je presenetilo nekaj, česar v svoji obupni šahovski igri z večnim Očetom ni upošteval: prostovoljci, ki skrbijo za bolnike ter jim z veliko pozornostjo in nežnostjo pomagajo vstopiti v votlino.
To, kar je doživel, ga je premagalo: prevzelo ga je neizmerno tolažilno olajšanje, ko je videl, da njegovo trpljenje delijo in prenašajo popolni neznanci, za katere je ugotovil, da so bratje.
Od načrtovanega samomora do velikega človekoljubnega projekta
Čeprav si je sprva nameraval vzeti življenje, ga je pozneje želel podarjati drugim. Strelnega orožja se je znebil, saj je zdaj želel uporabiti svoje roke za uresničitev novega, natančno določenega načrta. Spletna stran UNITALSI opisuje, kaj se je zgodilo:
(…) Ob vrnitvi je prosil za pogovor z duhovnim voditeljem romanja, škofom Radinijem Tedeschijem, ki mu je ob predaji pištole dejal: “Naša Gospa je zmagala. Izvolite, ne potrebujem je več! Devica je ozdravila mojega duha.” Dodal je še: “Če je Lurd koristil meni, bo koristil še mnogim drugim bolnikom.“
Nepričakovano ozdravljenje in hvaležnost: rojstvo združenja UNITALSI
Res je, Naša Gospa je zmagala: Tomassi je bil ozdravljen na način, kakršnega še ni bil vajen upoštevati, saj je bil ujet v objemu telesnih in bivanjskih bolečin, ki so ga tako vznemirjale. Mladenič pa je našel ozdravljenje v svojem srcu in z novorojeno ustvarjalnostjo se je odločil ustanoviti organizacijo za pomoč drugim, ki so prav tako trpeli.
Navzočnost prihodnjega papeža
Med tistimi, ki so bili priča njegovi izredni spremembi, kakršno lahko povzroči le spreobrnjenje, je bil poleg škofa tudi mlad duhovnik iz Bergama, p. Angelo Roncalli: prihodnji papež Janez XXIII.
Prav njima je Gian Battista odločno zatrdil, da želi ustanoviti združenje, ki bi pomagalo bolnim romarjem v Lurdu: UNITALSI, Unione Nazionale Italiana Trasporto Ammalati Lourdes Santuari Internazionali (Italijansko nacionalno zvezo za prevoz bolnikov v Lurd in mednarodna svetišča).
Ob pogledu na zgodovino tega združenja, ki se je od takrat močno razširilo, se ne moremo načuditi odličnosti storitev, ki jih ponuja, in njegovi popolni zvestobi ciljem, ki si jih je ustanovitelj zastavil takoj, ko se ga je dotaknila Božja milost.
Marljivo delo na stotine prostovoljcev, nosačev, vodnikov in organizatorjev, ki spremljajo najbolj potrebne pomoči, predvsem v Lurd, pa tudi v druga svetišča, zagotovo predstavlja enega najboljših primerov dobrodelnosti v italijanskem katolištvu.
Dobrodelnost prostovoljcev, orodje za zdravljenje src
Prostovoljci so bili takrat s svojo pozorno skrbjo in izjemno dobrodelnim služenjem že v službi Naše Gospe, njenega privilegiranega orodja za številne čudeže, od katerih v Lurdu mnoge prištevamo k duhovnim ozdravljenjem. Prav zaradi tovrstne milosti je Tomassi sam korenito spremenil svoje bivanjsko stališče ter se iz obupanega človeka, ki se upira Bogu, prelevil v pričevalca veselja in upanja.
Čudeži niso argumenti, temveč bivanjski dogodki
To, kar je spremenilo Tomassija, ni bil argument, ki si ga je bolni mladi plemič sam izmislil pred votlino; to je bil dogodek, kot vsak čudež – srečanje z božanskim. Pravzaprav je pripovedoval, da je jasno in nenadoma začutil globoko olajšanje, ki ga pred tem ni še nikoli občutil.
Na spletni strani UCCR njegovo preobrazbo opisujejo takole: “V Lurd je odpotoval kot ateist z namenom, da stori samomor, tam pa se je spreobrnil in se domov vrnil pomirjen sam s seboj, z Bogom in s svojo boleznijo.”
Milost in človeški razum
Tomassi se ni omejil le na izražanje navdušenja, ki ga je napolnilo ob spreobrnjenju: Božji navdih je upošteval na izjemno razumen način, vključil se je v delo in v celoti izkoristil svoje zmožnosti. Med številnimi človekoljubnimi deli, ki se lahko porodijo iz dobrodelnih notranjih vzgibov, je prvo in najpomembnejše, da dejansko delujejo, da so samostojna, učinkovita, dobro premišljena in dobro izvedena.
Tako je ravnal Tomassi: na funkcionalen in organiziran način je oblikoval združenje, ki ima danes več kot 70.000 članov in že več kot stoletje služi milijonom romarjev, v središče pa postavlja tiste, ki najbolj trpijo. Svoboda duha namreč ne pomeni improvizacije in približkov, temveč ravno nasprotno.
Gian Battista Tomassi je umrl 25. aprila 1920, pomirjen s seboj, potem ko je 17 let spremljal čudež številnih prostovoljcev na danes že znamenitih belih vlakih, ki so do srečanja z Bogom in Marijo pripeljali že nešteto ljudi, to pa je pogosto privedlo do duhovnega in včasih tudi telesnega ozdravljenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
