“Veselje na obrazu, ki ga vidiš ob uspehu posameznika, je neprecenljivo”

Nina Kozamernik je pred kratkim magistrirala in končala študij logopedije in surdopedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Poleg predanosti študiju in poklicu je aktivna tudi na drugih področjih.

Je tabornica, rada poje, rada se posveča otrokom, poleg tega pa se zelo rada ukvarja s športom in preživlja čas v naravi. V zadnjem času se veliko posveča predvsem plezanju.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Imam dve obliki idealnega začetka dneva, ki sta si povsem nasprotni. Prva je, da me budilka zbudi zgodaj zjutraj. Hitro vstanem in šibam na kakšen hrib na sončni vzhod. To se ne zgodi velikokrat, a ko se, imam občutek, da je celoten dan že zgodaj zjutraj popoln.

Pri drugi obliki pa me budilka absolutno ne zbudi. 😊 S partnerjem vstaneva šele, ko nama zakrulita želodčka, in potem si vzameva čas, da si pripraviva bogat in okusen zajtrk, ki ga pojeva ob poslušanju dobre glasbe. Umirjenost jutra me nato spremlja še cel dan.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Nisem tipično vsakodnevno urejena ženska. Moji nohti so povsem postriženi, ker plezam, lakov za nohte sploh nimam. Ličilom se, z izjemo maskare, najraje izognem. Mazanje s kremami mi je muka in nujno zlo, če ne želim, da mi koža povsem razpoka.

Rada pa se v svoji koži in telesu počutim lepo in udobno, kar mi pomeni tudi urejeno. To dosegam z redno telesno vadbo, uravnoteženo prehrano in udobnimi oblačili, ki običajno niso po merilih zadnje mode. In seveda z urejenimi in pomirjenimi mislimi, kar mi največ pomeni.  

3. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu oziroma partnerju?
Čeprav še nimava otrok in je to nekoliko lažje, si zavestno vzamem čas zanj. Med tednom greva kdaj na pijačo ali sladoled, ob prostih vikendih na kakšen izlet, vsakodnevno pa se mu trudim dati občutek, da sem tu zanj, pa čeprav je to le skuhana popoldanska kava ali večerni "Kakšen je bil tvoj dan?" preden zaspiva. Malenkosti štejejo. 😊

4. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Ogromno je takih izkušenj. Trenutno najbolj sveža je končano magistrsko delo, ki mi je misli zapolnjevalo zadnji dve leti in pol. Spekter čustev, ki sem ga ob tem doživljala, je zelo širok – navdušenje, žalost, jeza, upanje, obup, veselje, ponos, hvaležnost. Naučila sem se biti bolj prijazna do sebe, bolj pomirjena z dogodki in razpleti, ki niso v mojih rokah, predvsem pa, da se vse zgodi ob svojem času in da je treba življenju zaupati.

5. Zdi se, da vedno več otrok potrebuje logopedsko pomoč, torej obiskuje logopeda. Kakšni so vzroki za naraščanje iskanja pomoči?
Razlogov je več. Eden je ta, da so otroci s težavami vedno bolj prepoznani in da se vedno bolj zavedamo pomembnosti zgodnje obravnave – da otrok čim prej dobi pomoč in da jo sploh dobi. Zdi se mi, da včasih, ko smo bili mi majhni, temu niso namenjali toliko pozornosti – predvsem v smislu pomoči otrokom z jezikovnimi motnjami, ki so težje opazne.

Drugi razlogi, ki vplivajo tako na jezik kot na govor, pa so bolj zaskrbljujoči: pretirana uporaba mobilnih in drugih elektronskih naprav namesto skupnega prebiranja knjig, petja pesmic in predvsem vsakodnevne komunikacije z otroki; predolga in pretirana uporaba dude, dolgotrajno hranjenje po steklenički, čezmerno hranjenje otrok z mehko in pasirano hrano, ki ne zahteva žvečenja – vse to neugodno vpliva na razvoj govora in jezika in ima lahko posledice.

6. Kaj lahko starši in okolica naredijo za zmanjšanje možnosti za razvoj govornih in jezikovnih motenj?
Starši morajo biti pazljivi, da pravočasno umaknejo dudo oz. da njena uporaba ni pretirana ter da ob ustrezni starosti uvajajo mehko in trdo hrano. Pomembno je, da ne pride do oralnih razvad, ki so škodljive za razvoj oralne motorike in vplivajo na govor.

Z njimi prihaja do dihanja na usta, odprtega griza, artikulacijskih težav. Govorim predvsem o čezmerni uporabi dude. Malček se z dudo v ustih ne more igrati in eksperimentirati z govorili ter s tem razvijati govora. Jezik v tem primeru ni v svojem naravnem položaju, ki je na trdem nebu, to spodbuja dihanje na usta …

Starši lahko spodbujajo razvoj oralne motorike tako, da se že od majhnega z dojenčkom in malčkom malce "afnajo" – brbotajo z ustnicami, napihujejo lica, si pokažejo jezik in z njim ''telovadijo'', se šobijo … otroci pa jih posnemajo. To ni zagotovilo, da do težav ne bo prišlo, spodbuja pa dojenčke in malčke, da raziskujejo svojo ustno votlino, pridobivajo občutke, preizkušajo svoje oralne zmožnosti, ki so povezane z govorom.

Jezikovni razvoj pa spodbujamo z izpostavljanjem otroka jeziku. Od majhnega lahko starši (z) otrokom pripovedujejo, berejo, poslušajo, komentirajo dogajanje, prepevajo, se igrajo prstne igre (bibarije) in druge jezikovne igrice – seveda obvezno s primerno zahtevnostjo za dojenčkovo/malčkovo/otrokovo starost, sicer lahko otroka spravimo v stisko in naredimo več slabega kot dobrega.

7. Katere napake (pogosto) naredijo starši, ko opazijo govorne in jezikovne motnje pri svojem otroku?
Najpogostejša napaka je, da starši od otroka zahtevajo nekaj, česar ne zmore, in da ga pri govoru popravljajo. Otroka s tem spravljajo v stisko, ki situacijo lahko še poslabša.

Starši (in okolica) bi veliko več naredili, če bi besedo oziroma poved za otrokom zgolj pravilno ponovili – s tem ima otrok zgled pravilne izgovorjave in pravilne jezikovne oblike, hkrati pa ob pogovoru ne doživlja neugodja (npr. otrok reče: "Mami lej, lacka mala plava," in starš ponovi: "Ja, mala račka plava.").

Po drugi strani pa starši včasih svojega otroka, ki ima težave z jezikom in/ali govorom, ne želijo izpostavljati komunikaciji, misleč, da mu s tem delajo uslugo (npr. odgovorijo namesto njega, ko je vprašanje sicer namenjeno otroku). S tem lahko otrok dobi sporočilo, da se sam ni zmožen govorno in jezikovno izražati. Otrok mora imeti možnost, da se sam izraža, okolica pa mu mora dati za to dovolj časa.

Pomembno je, da se starši v primeru težav obrnejo na logopeda (oz. pediatra, ki jim bo dal napotnico za logopeda). Le logoped lahko oceni, ali gre za resnejše težave ali le stvar razvoja. En obisk pri logopedu nikogar nič ne stane. Žal pa so čakalne dobe za logopeda v Sloveniji zelo dolge.

8. Kaj vas veseli in motivira pri vašem poklicu?
Biti logoped je poklic s poslanstvom. Otrokom, mladostnikom in odraslim pomagaš oz. omogočaš, da se lahko izražajo. Predstavljajte si, da bi želeli osebi, ki je pred vami, nekaj sporočiti, pa bi vam bilo to onemogočeno oz. bi ob tem doživljali stiske. Veselje na obrazu, ki ga vidiš ob uspehu posameznika, je neprecenljivo.

Poleg tega pa je vsaka oseba unikatna, zahteva nekoliko individualen pristop, in to mi predstavlja poseben izziv. Kar je pa še najboljše – ves čas vse delaš prek igre, kar pomeni, da se bom lahko v službi celo življenje igrala! 😊

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Da se vse zgodi z razlogom in da je vsaka stvar za nekaj dobra. Vedno "vžge". 😊

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker smo lahko tako močne in istočasno tako nežne. Ker intenzivno doživljamo in si pustimo čustvovati, kar naredi življenje toliko bolj polno. Ker so naši partnerji običajno večji in se v njihovem objemu počutimo kot male princeske. In ker imamo dolge lase ter si lahko iz njih spletemo kitke. 

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.