Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 5. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Nikomur ne podarim knjige, ne da bi napisal posvetilo”

gregor medved

Saša Kovačič

Lojze Grčman - objavljeno 25/06/22

Zastrupljen je s knjigami, po novem pa malo tudi z vinom. Ne v dobesednem smislu, ampak s pridelovanjem penin. O tem in slovenski identiteti na praznični dan pripoveduje Gregor Medved

Že od otroštva je zaljubljen v knjige. Postale so njegova strast – poleg amaterskega gledališča – in poklic. Gregor Medved je danes vodja sektorja za promocijo in prodajo izobraževalnih vsebin pri Mladinski knjigi. Pred tem pa je sedem let vodil knjižni klub Svet knjige. Na dan državnosti je spregovoril o tem, kako so knjige gradile slovensko identiteto. Delno pa ima podobno vlogo tudi vino, s katerim, konkretno s pridelovanjem penin, se ponosni Stičan ukvarja v prostem času. 

Kako se spominjate rojstnega dneva Slovenije oziroma dni, ko je nastajala naša država? Kaj ste tedaj počeli?
Star sem bil 12 let. Spomnim se, da bi na tisti dan morali s stiškimi ministranti iti v Atomske Toplice, na kopanje. Z drugimi smo prišli na zbirno mesto in nismo mogli verjeti. Bili smo izjemno razočarani, ker je izlet odpadel. Kako, ni avtobusa?!? Kakšni tanki, jaz hočem plavati! 🙂 Obenem se spomnim živčnosti v širši družini. Vsi so se spraševali, kaj bo. Hkrati pa sem zaznal neki zanos in upanje.

Že vso poklicno pot, skoraj dve desetletji, ste tesno povezani s knjigami. Kateri je vaš prvi “knjižni” spomin, povezan z mlado državo?
Že od nekdaj sem bil knjižni molj. Nekje v osamosvojitvenem obdobju sem strastno bral zbirko Pet prijateljev, ki smo jo del – mimogrede – pred kratkim znova izdali. To nima zveze z osamosvojitvijo, a to smo tedaj brali.

GREGOR MEDVED

Kdaj so vas knjige “zastrupile”?
Na naši srednji šoli v Ivančni Gorici je bila profesorica slovenskega jezika Marjeta Glavan. Med drugim nas je navdušila za gledališče, igrali smo že v prvem letniku. Malenkost zatem je v Stično prišel režiser Igor Gruden, nastala je gledališka skupina Drzne in lepi. Igor nam je pihal pod krila, poleteli smo. V gledališču smo ure in ure delali vse, prebrali ogromno knjig, ko smo se pripravljali na različne predstave. Menim, da smo bili med najboljšimi tremi amaterskimi teatri v Sloveniji. Iz te in poznejše druščine so “zrasli” tudi trije diplomirani dramski igralci: Jana Zupančič, Tomo Tomšič in Klemen Janežič.

Za predstavo smo vadili mesece in mesece. V veliko pogledih nismo bili amaterji. Vse svoje sposobnosti in čas smo vlagali v to.

Na katerih križiščih zgodovine so knjige Slovence najbolj izrazito usmerile?
Nisem zgodovinar, ampak zgodovina me še kako zanima. Od Brižinskih spomenikov, Stiškega rokopisa. Kaj že piše v njem? Naš gospud je od smrti vstal // od nega bridke martre; // nam je se veseliti, // on pa hoče trošti biti. Take miniature imam strašno rad. Pred kratkim sem se pogovarjal s Kozmo Ahačičem o Juriju Dalmatinu.

Mislim, da je dejal, da smo 12. ali 13. narod oziroma jezik, v katerega je bila prevedena Biblija. Pozneje je prišel Prešeren. Pa mejnik Enciklopendije Slovenije v preteklem stoletju, pred časom knjiga Temelji slovenstva in ne nazadnje zadnji presežek dr. Kozme Ahačiča – Stati inu obstati – knjiga o prvih 50 slovenskih knjigah. Knjige so bile vedno nekaj posebnega, le zakaj bi jih sicer zažigali, prepovedovali in slavili.

Gregor z družino:

Kako vas knjige osebno zaznamujejo?
Izjemno lepo se mi zdi, ko ob knjižnih darilih napišemo posvetilo. Nekoč je veljalo, da je s tem knjiga uničena. Ne! Pred leti sem si za rojstni dan v antikvariatu kupil Prešernove Poezije iz leta 1900.

V njih je bilo tudi posvetilo. Kakšen zgodovinski moment! Razmišljam, kako rad bi imel na primer kako knjigo s posvetilom starega očeta, pa je žal nimam. Imam pa knjigo izpred prve svetovne vojne, v kateri piše: Čestitke ob tvojem imendanu. Stari mami je za god čestitala sestrična. Neverjetno, koliko zgodb nosijo s sabo knjige. Jaz nikomur ne podarim knjige, ne da bi napisal posvetilo. To še poveča čustveno vrednost knjige in jo zaznamuje.

Ali opažate porast zanimanja za branje knjig na temo slovenske državnosti? 
Obstaja krog ljudi, ki nas zanimajo teme zgodovine in pomembnih ljudi. Pred časom mi je nekdo rekel, da Slovenci ne maramo države, saj si pod njo predstavljamo politiko. Zelo pa imamo radi svojo deželo – ljudi, naravo … Ko izdamo novo monografijo, se vzbudi zanimanje, to je nekaj “našega”. Ob osamosvojitvi sta bili država in dežela eno in isto. Vladala je prava evforija. Od takrat navdušenje ni raslo, ampak plahnelo. Imeli smo upanje na boljši jutri, ki se je sicer marsikje zgodil. A pojavilo se je razočaranje.

Več let ste delovali v tujini, natančneje v Bolgariji in Makedoniji. Kako ste videli Slovenijo z razdalje?
Na številnih področjih je Slovenija boljša, lepša, mirnejša. Čeprav smo pogosto nezadovoljni s Slovenijo, smo naredili kar veliko stvari. Ali pa bistveno več kot kje drugje. Sem zadovoljen z napredkom? Najbrž ne. Vidimo neke težave. A treba je biti pošten ali iskren. Najlažje je kritizirati. Kaj bi vi storili, če bi vam kdo rekel: gospod predsednik vlade Grčman, rešite tole? Ali pa meni. Bi znala bolje? Bi se ujela v iste zanke? Jaz skušam kritizirati, a ne preveč. Nočem se ujeti v mrežo absolutne kritike.

gregor-medved-3.jpg

Pri športu je to najbolj vidno. Po enem porazu je treba odpustiti trenerja, igralce pospremiti v pokoj in pripeljati mlade. Glede države je veliko kritik, ne vem pa, koliko je rešitev. Nekdo bo rekel: saj nisem postavljen in plačan za to. Drži, potem pa ti tudi ni treba nenehno kritizirati in tarnati. Vedno pravimo: v Švici je bolje. Drži, v Makedoniji pa slabše. Odvisno od primerjave. Če povzamem: mnogi, od navadnih ljudi do raznih menedžerjev, bi v zadnjih 30 letih marsikaj spremenili, a tako slabo nam tudi ni bilo in nam ni. Če ne bi bilo športnikov, bi verjetno sami sebe pojedli in le tarnali. Tako pa nas vsake toliko časa razveseli kaka tina maze ali luka dončić, da vsaj en dan letimo.

Je pa res vprašanje, zakaj si športne uspehe malodane lastimo, ko pa v Kliničnem centru napravijo nekaj, česar ni še nihče, pa to še zdaleč ne dobi tako širokega odmeva.

Slovenska identiteta se je gradila tudi z vinom, ki je, navsezadnje že v himni. Zakaj?
Drži, napitnico imamo v himni. V neki drugi zgodbi me je zanimalo, kako je do tega sploh prišlo. Zdravljica je bila napisana leta 1844, ob novini, za martinovo. Kako leto prej je duhovnik Matija Vrtovec v Kmetijskih in rokodelskih novicah oznanil, da bo prosil Prešerna, naj napiše hvalnico trti. Zakaj hvalnico trti, če nekateri tedaj niti kruha niso imeli? Del odgovora na to sem dobil pred časom na Dolenjskem, ko se je pojavil škodljivec – gosenica, ki se je spravila nad trte.

Proizvajanje penin je postalo njegov konjiček:

Pogovarjal sem se z gospodom, ki obdeluje 60 hektarov zemlje, ponavadi ima pšenico ali koruzo. Ves utrujen mi pripoveduje, kako je vso noč z lučko na čelu trgal gosenice s trt. Si predstavljate – toliko poljščin ima, on se pa ukvarja s 300 trtami. Še sam se je spraševal, kako je to mogoče. Trta je nekaj posebnega. Ob osamosvojitvi smo nazdravili, ob pomembnih dogodkih v družini nazdravljamo.

Kaže, da je v tej opojni kapljici nekaj, kar je zelo zapisano v DNK Slovencev. Kar je seveda tudi nevarno. Nismo pa pri alkoholu nekaj posebnega. Številni narodi so povezani z njim. Spomnite se na Ruse, Srbe, Črnogorce in druge. Po drugi strani pa velik del sveta nima vinske trte. Če jo imaš, pa je povezana s tvojo kulturo in identiteto.

Med tednom knjige, ob vikendih vinograd? Kam si želite poseči s svojo proizvodnjo penin?
To ni bilo načrtovano. Oče ima vinograd, ženini starši imajo tudi velik vinograd v Prlekiji. Pred rojstvom hčerke me je tast spontano vprašal, kaj bi naredili za prvorojenko. Predlagal mi je penino. Dala sva si roko in odtlej je bilo le še vprašanje, kako bom to izpeljal. Nastala je prva penina, imenovala se je Zarja, po hčerki. Že preden pa sem spoznal ženo, sem zelo rad šel delat v vinograd in klet, kjer sem si spočil glavo. Ostalo je nepomembno. To je postalo moj hobi, ki se je nekoliko razvil. Opravil sem nekaj izobraževanj, kaj sem tudi stestiral, nekaj letnikov je za nami. Govorim v množini, ker brez pomoči obeh družin ne bi šlo.

Tags:
intervjuknjige
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.