“Poznejša odločitev za duhovništvo mi je omogočila, da razumem, kaj pomeni delati za vsakdanji kruh”

Tadej Pagon prihaja iz župnije Tržič – Bistrica, ki je edina v Sloveniji posvečena Mariji Goretti. Poleg starejše sestre ga je v otroštvu zaznamovala tudi povezanost s starimi starši. Kot družina so zelo radi romali na Brezje, ki jim je posebej pri srcu, pa tudi na Trsat, Višarje ... Pred študijem teologije se je ukvarjal z nutricistiko, ki je tudi danes njegov poklic. Še danes pa ga razveseljuje igranje orgel.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.

Kako ste se odločili za pot duhovništva? Kje ste najbolj jasno zaznali, začutili klic v duhovništvo?
V družini sem prejel močan zgled preproste vere, zaupanja v Boga in priprošnje k Devici Mariji. K temu so me spodbujali vse življenje. Po osnovni šoli sem se vpisal v program živilsko-prehranski tehnik, po srednji šoli pa na višjo šolo iste smeri. Kljub temu, da me je to področje zelo veselilo, me ni notranje izpolnjevalo.

Doma smo vedno vse težave, stiske ... prinašali pred Boga in to me je spremljalo tudi v trenutkih mojega spraševanja. Zatekel sem se k molitvi, kjer sem našel mir in pričakoval, da bom z božjo pomočjo sprejel pravo odločitev. Ves čas študija sem čutil, da želim drugim pomagati, jih nahraniti. Med prakso, ki sem jo opravljal po prvem letniku fakultete, sem začutil, da želim ljudi nahraniti na drugačen način.

Večkrat me je prešinila misel, da bi postal duhovnik, a tega nisem znal pravilno ovrednotiti. Večkrat sem se spraševal, kaj bi počel, ko bi se zaposlil. Tako sem se vključil v župnijo, najprej na čisto praktičen način, pri skrbi za okolico, pozneje tudi kot organist, kjer sem na svoj način predeloval svoje iskanje in spraševanje, saj so me zelo nagovarjala besedila pesmi. Nekako spontano sem vedno bolj pogosto hodil k sveti maši, dokler pred vstopom v bogoslovje nisem hodil že vsak dan.

Po prvem letniku fakultete je bila v meni želja, da vstopim v bogoslovje, a sem dejal, da če me Bog res kliče, me bo klical tudi čez eno leto, če bo Bog dovolj vztrajen, mu bom dal priložnost. Odločilno je bilo romanje v Krakov. Pred romanjem sem si dejal, da grem, da razmislim. Tam sem našel prostor za premišljevanje, molitev, da prisluhnem temu, kar Bog želi od mene.

Ob koncu romanja sem Bogu dal ultimat. Na romanju sem prvič slišal pesem sv. Janeza Pavla II. Dragi Jezus, si res mene poklical. Bilo je proti večeru, ko sem Bogu rekel, da če danes trikrat slišim to pesem, potem bo res nekaj na tem klicu. Danes vidim, da je bilo to sicer predrzno oziroma sebično. A zgodilo se je ravno to.

Za duhovništvo ste se odločili nekoliko pozneje kot vaši sošolci. Kako sami to doživljate?
To zavedanje sem imel že na začetku, a sem sčasoma vedno bolj opažal, da s tem nisem ničesar izgubil. Nasprotno, to mi je omogočalo, da bolje razumem kako je biti "navaden" študent, kaj pomeni s svojimi rokami delati za vsakdanji kruh, kaj pomeni imeti službo. Včasih se mi zdi, da med oznanjanjem pristopamo k ljudem z nekoliko slabim poznavanjem vsakdanjega življenja. Zato sam na to gledam tudi kot na pozitivno izkušnjo, da ne govorim kar tako, na pamet, ampak iz izkušnje.

Med vzgojo ste bolje spoznavali duhovniški poklic. Kaj je za vas bistveno pri duhovniškem služenju?
Najpomembnejše je zame to, da smo najprej ljudje in da smo v stiku z vsakim, da skrbimo za vse, da si prizadevamo za prijaznost, kulturnost, bonton, toplino. Šele nato lahko pride do oznanjevanja. Gre zelo podobno kakor v misijonih. Najprej na terenu naredijo šole, pomagajo ljudem, da preživijo, šele nato pride na vrsto kapela, cerkev in oznanjevanje, kateheza. Biti najprej korekten človek.

Vsaka življenjska pot s seboj prinese tudi določene preizkušnje. Bi morda izpostavili kakšno stvar, ki vas je potrdila in utrdila v vaši hoji za Gospodom?
Bilo je več trenutkov, ko je prišlo do izraza to, da imam tudi močno podporo ''od zgoraj''. Pa naj bo to, ko smo bili na župniji ali kje drugje, ko sem se razumsko zavedal, da kakšno storjeno dejanje ni bilo iz lastnih moči in sposobnosti.

Ali pa so bili to preprosto pogovori ena na ena, ko se ti kdo zahvali za nasvet, pomoč. Lahko je bil preprost pogovor, ob katerem sem se zavedal, da kar sem povedal, kar sem storil, ni bilo iz moje modrosti in pameti, iz mojih sposobnosti. To so majhne stvari, v katerih se mi je postopoma potrjevalo, da nisem sam, da me Bog vodi, podpira in spremlja. Ob vsem tem sem doživljal tisto, kar v prejšnjem poklicu nisem, tisto notranjo izpolnjenost. Tudi zdaj hranim ljudi, le da na duhovni način, z božjo hrano, z božjim življenjem.

Če na župniji, kamor boste poslani, ne boste imeli gospodinje, bodo prav prišle tudi veščine s tega področja. Katero gospodinjsko opravilo vam najmanj diši?
"Živilci" smo zanimivi ljudje, ker smo med pridelovalci/kmeti in potrošniki. Znamo pripraviti pekovske izdelke, zvariti pivo ... nismo pa tisti, ki bomo pripravili čudovito okrašen krožnik. Lahko si pomagam in pripravim kakšno stvar, nisem pa specialist.

Je pa tudi formacija že usmerjena v to, da nas pripravlja na situacijo, kjer morda za vse ne bo poskrbljeno, da sami poskrbimo za obleke, hrano, čiščenje ... Lahko rečem, da nas odsotnost takšne preskrbljenosti usposablja, da sami preživimo v svetu.

Kaj ste izbrali za novomašno geslo? Kaj vas pri tem nagovarja?
Za novomašno geslo sem izbral Jezusove besede "Življenje je več kot jed" (Lk 12,23). Gre za besede, ko Jezus govori o skrbi za zemeljsko življenje, ko primerja z lilijami, s pticami neba ... Njaprej je izražena skrb in zaupanje v Boga, da kar potrebujemo, prejemamo po božji milosti.

Po drugi strani pa govori tudi o prehajanju od enega poklica k drugemu. Življenje je jed, ampak je tudi več kot to. Prihajam iz te skrbi, da bi nekoga nahranil z zemeljsko hrano, do poklicanosti in skrbi, da bi bližnjega nahranil z nebeško hrano, da bi "postregel" z nebeško hrano – evharistijo, ki daje poroštvo večnega življenja.