Kako najti pot iz osamljenosti?

Bližina je ena od temeljnih človeških potreb, takoj za hrano in spanjem. Zakaj je torej toliko ljudi osamljenih?

Morda zato, ker vsi v življenju skušamo poiskati bližino, kakršno poznamo.

Osamljenost se rodi predvsem iz strahu pred srečanjem s samim seboj, pred lastno bolečino in potrebami, kar privede do občutka, da z nami nekaj "ni v redu" in da smo "nezadostni".

V trenutku, ko bi do bližine dejansko lahko prišlo, si oseba, ki zavrača samo sebe, takoj reče: "Nemogoče je, da bi me imel kdo rad. Nemogoče je, da bi me kdo cenil. Ko me bo dobro spoznal, bo odšel."

Če osebi neštetokrat povemo "všeč si mi" ali "pomembna si mi", nam ne bo verjela in se ne bo našla v teh besedah. 

Če smo prepričani, da smo nepomembni, si tudi mislimo, da je tako ali tako vseeno, če pokličemo prijatelja za rojstni dan ali ne.

Domneva, da "svet zmore brez mene", škodi v prvi vrsti nam, pa tudi drugim. Če ne drugega, prikrajšamo drug drugega za lepe spomine.

Ljudje, ki so kronično osamljeni, najpogosteje nimajo spominov iz otroštva na to, kaj je bližina, ali pa se bližine spominjajo kot nečesa, česar se je treba bati. Izogibanje bližini razumejo kot zaščito lastne varnosti. Kompliment vzbudi nezaupanje, na ramo položena roka pa spomin na boleč dotik. Njihovi instinkti dobijo napačno predstavo o tem, kaj v resnici je bližina.

Če starši niso pozorni na otrokova čustva, bo otrok odražanje bližine doumel kot nezainteresiranost. Zato se lahko pozneje začne v želji po bližini družiti z ljudmi, ki se zanje ne zanimajo, ali pa z ljudmi, ki nanje kričijo ali prelagajo svoje težave.

Dobro je preveriti, h kakšnim ljudem težimo. So ti ljudje vedno žalostni, brezbrižni, preobremenjeni, sebični, jih je treba nenehno reševati, hkrati pa so zavajajoče podobni našim prvim izkušnjam bližine?

Smo po drugi strani morda v stiku z ljudmi, ki se v našem življenju pojavljajo z namenom, da nam dajo nekaj boljšega? Ali sploh opažamo, kaj nam dajejo, to cenimo ali nam je težko verjeti, da nam v resnici želijo nekaj dati?

Bližino najpogosteje lahko najdemo v ljudeh, ki nas obdajajo. 

Če imamo vedno opravka s tistimi, ki jim za nas ni mar, zapravljamo svojo energijo. V takšnim primerih je dobro iskati priložnosti za obisk novih krajev in dejavnosti, kjer lahko spoznamo nove ljudi. V novem okolju lahko zberemo pogum in odkrito povemo, kaj nas skrbi, kaj si želimo in česa ne.

Nihče ni odgovoren za definicijo bližine, ki jo je prejel v procesu odraščanja. Če pa nas ta definicija kljub večkratnim poskusom ni privedla do resnične bližine, se moramo vprašati, zakaj je tako.

Včasih za tem stojijo travme, ki potrebujejo zdravljenje s pomočjo psihoterapevta. V takšnih primerih je najbolje čim manj odlašati, saj je kakovost tesnih odnosov tista, ki v največji meri določa naš občutek sreče in življenjske izpolnjenosti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.