“Oh, seveda, to bi šlo. Pogovorila se bova in vaju poklicala.” Odložila sem telefonsko slušalko in izbruhnila v jok. (Priznam: nisem še tako dolgo poročena, da bi morala odložiti telefonsko slušalko; samo pritisnila sem na rdečo tipko “končaj klic” in telefon odložila na mizo.)
Bila sem vsa objokana, ker nisem mogla rešiti zapleta, kako praznike preživeti tako z mojimi kot z moževimi starši. Jasno je bilo, da moja komunikacija ni najboljša. Oboji starši so bili prizadeti in ko sem možu predlagala novo možnost, me nikakor ni razumel in počutila sem se zelo osamljeno in nerazumljeno.
Prazniki pa niso bili edini zaplet, ki ga je bilo treba rešiti. Moja pričakovanja, kako ohranjati stike z mojo in moževo družino, so bila različna od njegovih, tako moja kot moževa pa so se močno razlikovala od pričakovanj najinih staršev.
Za nameček sva oba z možem najstarejša otroka v najinih družinah in sva se prva poročila. Zato nobeden od najinih staršev še ni imel izkušenj s snaho ali zetom, dejanskim ali bodočim. Vsi smo se znašli v neznanih vodah in naša medsebojna komunikacija nam ni šla najbolje od rok – predvsem zato, ker pravzaprav sploh nismo komunicirali.
Skupno oblikovanje pričakovanj
Presenečena sem bila, kako pogosto se moj mož pogovarja s svojimi starši, on pa je bil podobno presenečen, kako redko se jaz pogovarjam s svojimi. Prvi nauk je torej bil: preden postaviva kakršnekoli omejitve, morava oblikovati najina skupna pričakovanja.
Prva Mojzesova knjiga pravi, da mora mož zapustiti očeta in mater in se pridružiti svoji ženi, v Pismu Efežanom in Drugi Mojzesovi knjigi pa beremo, naj očeta in mater spoštujemo. Zato sva morala najti pravo ravnotežje med dejstvom, da imava svoje starše rada in sva se od njih marsičesa naučila, ter priznanjem, da kot nov par ustvarjava povsem novo družino – ki je ločena in drugačna od najinih izvornih družin.
O tem sva se veliko pogovarjala, v pogovorih pa sva drug drugemu začela odkrivati, kaj si misliva in kaj čutiva glede tega, koliko časa naj bi preživljala z najinimi starši in na kakšen način. Ti pogovori niso bili vedno umirjeni in osrečujoči, toda vsak od njih je prispeval k najini rasti.
Pomagali so nama tudi, da sva se naučila bolje pogovarjati o najinih urnikih, tako da sva oba vedela, kdaj se kaj dogaja in sva se lahko temu primerno dogovarjala s sorodniki. Ta pogovor o najinem vsakdanjem urniku se je nenehno razvijal in nama pomagal spoznavati, čemu želi drugi na splošno dati prednost.
V kakšni obliki potrebujeva čas zase in za počitek? Koliko časa naj bi delala in koliko časa zahteva skrb za najin dom? Katerim družabnim dejavnostim želiva dati prednost in kako želiva preživljati konec tedna?
Nenehna komunikacija je ključnega pomena
Ko sva začela ugotavljati, kako razmišljava in kaj pričakujeva vsak zase, sva se lahko začela pogovarjati o tem, kakšne meje želiva postaviti kot par.
Precej težav imam s tem, da želim ustreči ljudem; ko gre to predaleč, pa sem nagnjena k temu, da se odzovem s pretiranimi omejitvami. Ko imam recimo občutek, da sem prevečkrat zapored popustila, se nenadoma odločim, da sem dosegla svojo mejo in nato tri mesece ne privolim v nobeno povabilo in se ne dogovarjam za srečanja. Zaradi takšnega ravnanja so moji bližnji pogosto v precepu, sama pa se ne naučim, kako na zmeren in normalen način reči ne.
Moj mož je ugotovil, da sem se naučila dosledneje reči “ne”, ko je to potrebno, če pogosteje preverja moje odzive. To mi je pomagalo, da sem izstopila iz začaranega kroga odzivov v slogu “da, preživimo čas skupaj, ampak, hja, to je zdaj to, ne, nikoli več, zame je bilo dovolj”.
Počasi sva se naučila, kako najti ravnovesje med njegovo željo, da več časa preživiva z najinima družinama, in mojo željo, da več časa preživiva ločeno od najinih staršev in se osrediniva na ustvarjanje lastne družine.
Jasneje sva izražala svoje želje drug drugemu in svojim družinam, boljša je sčasoma postala najina komunikacija. Seveda vedno ostaja prostor za rast in primerna zavetnika, na katera se lahko obrnemo po pomoč v takšnih primerih, sta sv. Joahim in Ana, Marijina starša. Veliko se obračava nanju in ju prosiva za pomoč, ko se učiva, kako krmariti družinske odnose v najinem zakonskem življenju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
