S pomočjo skupnosti in škofa je premagal odvisnost: “Pomembno je, da nikoli ne pozabim, od kod sem prišel”

Aitor je otroštvo preživel v zavetiščih in pri rejniških družinah. Njegovi starši so bili namreč alkoholiki, zato so jim odvzeli skrbništvo nad njim in njegovimi osmimi brati in sestrami. Kot mlad je šel v vojsko, odslužil vojaški rok, se izučil v tesarski umetnosti in delal kot gradbenik.

Pri 22 letih je začel živeti na ulici, krasti in redno uživati alkohol. Tako je živel več kot 25 let, spal je v centrih Karitas, hostlih, včasih pa kar pred vrati katedrale v španskem mestu San Sebastián. Nekajkrat je bil tudi v zaporu.

Vse to se je spremenilo, ko ga je našel škof Munilla, ga povabil v svoj dom in mu pomagal, da je premagal odvisnost od alkohola.

Aitor je škofa Munillo prvič spoznal med prestajanjem kazni v zaporu. Ko je prišel iz zapora, je znova živel na ulici, velikokrat je spal kar pred vrati katedrale. Vse pa se je spremenilo med "večerjo za reveže", ki so jo organizirali na večer pred svetim večerom. Takrat je škofa prvič slišal govoriti o skupnosti Cenacolo.

Ko sta se spet srečala, mu je škof ponudil, da ga sprejme v svoj dom, če bo premislil o tem, da odide v skupnost. Kot je povedal Aitor, je v tistem trenutku dojel, da je to dobra priložnost, da končno zapusti ulico, opusti alkohol in uredi svoje življenje. Sprejel je škofovo povabilo.

Skupaj sta šla v Lurd in obiskala skupnost Cenacolo. Tam so Aitorju povedali, da mora pred vstopom nehati uživati alkohol. Da bi mu to uspelo, je nekaj časa živel pri škofu Munilli, nekaj časa pa tudi v bolnišnici v Pamploni, kjer je popolnoma opustil pitje alkohola.

Bil je že pripravljen na vstop v skupnost, ko se je marca 2020 začela epidemija koronavirusa, zato je moral ostati pri škofu. Pomagal mu je pri delih v katedrali, ob nedeljah pa je posnel videe za skupnost v Cenacolu, da so lahko spremljali njegov napredek.

Poleg tega je pomagal katehetom pri snemanju zgodb za otroke, ki zaradi epidemije niso mogli obiskovati verouka. Pripravljal se je tudi na prejem svete birme. Poleti, ko so se razmere nekoliko sprostile, je lahko odšel v Lurd.

Ko je začel z bivanjem v skupnosti v Lurdu, je hitro ugotovil, da ni lahko. Ni se dobro počutil, saj se je zelo težko sporazumeval zaradi francoskega jezika, ki ga prej ni poznal. Ostal je le dvajset dni. Neke noči je odšel in ob lurškem svetišču prosjačil za denar.

Škof je uredil, da so Aitorja sprejeli v skupnost Cenacolo Tarragoni. Pred odhodom v novo skupnost so odšli še v Lurd, kjer se je Aitor opravičil za svoj nenadni odhod.

Tudi v Tarragoni mu v začetku ni bilo lahko. Aitor ni bil navajen molitve in discipline. Kot je povedal, se mi je zdelo, da je "huje kot v samostanu". Vstajal je ob šestih, spat pa hodil ob devetih zvečer.

Tam je odkril pravo in nesebično prijateljstvo. Vsako nedeljo so na list papirja napisali imena "bratov", s katerimi so se želeli pogovarjati vsak dan naslednjega tedna. Ob teh "prijateljskih" pogovorih so se naučili govoriti in poslušati, bolje so se spoznali in začeli graditi prijateljstva.

Veliko časa je v skupnosti posvetil tudi delu. Izdeloval je zapestnice in rožne vence, skrbel za živali in vrt, opravljal vzdrževalna dela, mizarska dela. Najbolj mu je bila všeč skrb za živali. "Delo je odličen način, da se počutiš koristnega in sodeluješ, se vključiš v skupnost."

Posvečal se je tudi molitvi. "Tam sem spoznal, da je Gospod resnično prisoten in nas spremlja. Zaradi molitve sem se tudi bolj zavedal težav, ki jih imajo drugi."

Kot pravi, je skupnost pravi kraj za spremembo svojega življenja, saj ti pravi prijatelji, delo in molitev pomagajo, da nadaljuješ, in te dvignejo, če padeš. So temelji za izhod iz brezna, v katerega si padel.

Aitor nagovarja vse, ki želijo spremeniti svoje življenje, da poskusijo. "To ni zapor. Lahko ostaneš in si tam, dokler to potrebuješ, lahko pa odideš. Novo življenje je mogoče!"

Na svoji poti je Aitor veliko molil. Na začetku mu je to predstavljalo veliko preizkušnjo, a mu je uspelo. "Pomembno je, da nikoli ne pozabim, od kod sem prišel, in da pogledam, kje sem danes. Hvala Bogu in Mariji, ki sta mi pomagala rasti. Zdaj to zelo cenim in sem poln upanja in moči, da grem naprej."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie.