Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Pauka Chmielewska, mati šestih otrok in oblikovalka svoje znamke oblačil, "ustvarjenih za vrtenje", Aleteii pripoveduje o delitvi obveznosti v zakonu, družinski molitvi in začetkih na Instagramu.
Lastna znamka oblačil, čeden mož in šesterica pisano oblečenih otrok – delate dobro reklamo za katoliško družino! Je skrb zase vaš način evangelizacije?
Če že, je nenameren. Prej nasprotno, pogosto se mi zdi, da nimamo vsega pod kontrolo – morda se včasih lepo oblečemo, spet drugič pa skupaj zapuščamo cerkev, ko vidim, da so se otroci že uspeli umazati …
Zagotovo sem se večkrat srečala s stereotipom brezbarvne katoliške mame in to mi ne ustreza. Moj odnos z Bogom, moja vera ne temelji na tem, da se moram za nekoga izdajati, v sebi karkoli spreminjati. Mislim, da nas Bog sprejema takšne, kot smo. In to je super – če si to lahko privoščimo, si lahko kupimo torbico, ki nam je všeč, ali pa lepa oblačila. Takim stvarem se ni treba vedno odpovedati.
Ste mama šestih otrok. Ste jih želeli imeti prav toliko?
Nisem načrtovala takega števila. Prihajam iz velike družine, sem druga od devetih otrok. To mi je bilo všeč, nikoli se tega nisem sramovala. Ko pa sem se poročila, sem vedela, da sama pretirane želje po materinstvu ne čutim.
Odprtost za vsako naslednjo nosečnost je prišla s časom, dobila sem jo v Cerkvi. Materinstvo mi je začelo prinašati veselje, vedela sem, da je v tem poslanstvu Bog in da je vsak otrok blagoslov. V tem, da privolimo v Božjo voljo in mu pustimo, da odloča, kaj se bo dogajalo v našem življenju, je nekaj vznemirljivega. V tem trenutku mi je dobro s tako družino, kot jo imamo sedaj, veseli me, da lahko razvijam svojo strast, ki je postala tako rekoč moja služba. Kdo ve, morda bova imela še kakšnega otroka.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Marsikateri mami je težko z enim ali dvema malčkoma. Vi pri šestih otrocih odpirate svoj atelje in šivate obleke zase. Imate kakšen recept za dobro organizacijo?
Nisem najboljši primer dobre organizatorke. Če bi lahko, bi pozno vstajala in počasi začela dan. Po tem, kako funkcioniram in kakšen tip človeka sem, se vidi, da je celotna zgodba Božja milost! Nazadnje sem si omislila nek sistem, vendar je to bolj prilagajanje spalnim navadam najmlajše hčerke … Mislim, da nihče v tej panogi ne funkcionira kot jaz. (smeh)
Ko sem začela šivati obleke, nisem razmišljala o ustanovitvi podjetja. Glede tega sem bila zelo sproščena – vse se je zgodilo samo od sebe. Javile so se osebe, ki so bile pripravljene šivati zame, drugi so mi pomagali pri formalnostih … Na začetku nisem imela denarja, prijatelj se je ponudil, da mi izdela grafično zasnovo in logotip. Včasih projekt predstavim zelo pozno ali z njim zaslužim polovico tega, kar bi lahko, toda to me ne moti. Zadostuje mi, kar imam. Delavnica se širi, zdi se mi, kot da letim.
Kako najdete ravnovesje med projekti, naročili, prisotnostjo na Instagramu in vsakdanjim življenjem z otroki?
Najtežja je pravzaprav prisotnost na Instagramu – branje sporočil, nalaganje fotografij … vzame veliko časa. Trenutno si prizadevam to početi le, ko so otroci v šoli, potem sem z njimi. Sicer pride k meni kateri od otrok, ki bi rad nekaj od mene, jaz pa pravim: »Samo trenutek, samo trenutek ...« in tako mine dan. Rada bi bila zmožna čuječnosti, ne pa z enim očesom gledala otroka, z drugim pa zrla v telefon.
Poleg tega je zelo pomembno naslednje: karkoli počnete, ko imate družino, se morate zavedati, da tudi vaš mož odigra pomembno vlogo. Ne predstavljam si življenja, kjer sem jaz mama in moram posledično poskrbeti za večino opravil, povezanih z gospodinjstvom in otroki, mož pa po službi opravi le pet, deset odstotkov vsega. Če sama česa ne uspem narediti, to stori Tomek in obratno. Sami ne zmoremo, moči je treba enakomerno porazdeliti.
Na kakšen način prenašate vero na svoje otroke?
Pripadamo neokatehumenski skupnosti, kjer otroci prihajajo v stik z Božjo besedo in čutijo, da so pomemben del Cerkve. Vsak večer skupaj molimo. Pred kratkim smo sprejeli tudi poslanstvo – skupaj zmolimo desetko rožnega venca za mir na svetu. Ob nedeljah molimo jutranjo molitev, beremo psalme, evangelij in se o tem pogovarjamo z otroki. Ko so bili mlajši, je bil to seveda kaos, ker niso bili pri miru. Zdaj je precej bolje, najina strategija je, da mlajši in hiperaktivni otroci rišejo – natisnemo tematske pobarvanke in to pomaga.
Na vašem Instagram profilu razodevate, da ste verni. Vas ni strah, da bi zato izgubili stranke?
Ne bojim se, ker na Instagramu vsak dan nekaj ljudi pride, nekaj pa odide. Ko objavljam svoje spontane plese, tudi niso vsem všeč. Vsekakor bi bilo z vidika marketinga bolje, da svoje vere ne bi omenjala – imeti bi morala nevtralen pogled na svet in svobodo. Toda moj pristop pogosto ni zgolj posloven in tudi sama se pogosto sprašujem, kako se bo vse skupaj odvijalo.
Ste najprej šivali zase?
Vedno sta me zanimala moda in šivanje, toda ko sem postala mama, sem predvsem potrebovala nekaj za tekanje naokrog, nekaj udobnega, ki bo hkrati v mojem stilu. Prijateljice so me spraševale, ali bi tudi zanje sešila kakšno obleko. Bilo je vedno več povpraševanja, zato se je rodila zamisel o sodelovanju s šivalnico. Začela sem z eno polo blaga, z ducatom oblek, ki so bile v kratkem času razprodane.
Kdo poleg vas nosi obleke, ki jih sešijete?
Ženske vseh starosti. Obleke imajo dekliške kroje, malce črpajo iz vintage stila, zato so všeč mladim dekletom. Zagotovo jih ljubijo mame – ker so super videti, hkrati pa so praktične – imajo gumbke, žepe, v njih lahko dojijo, nosijo jih lahko tudi med nosečnostjo.
Pred tem sem na Instagramu vodila kampanjo #cochcenosze (nosim, kar hočem) in se z ženskami veliko pogovarjala o tem, česa si ne upajo nositi. Izkazalo se je, da imajo številne težave z oblekami. Pa vendar obleka ni le nekaj za posebne priložnosti, lahko je udobna, nosijo jo lahko tudi mame, ki se morajo pogosto sklanjati.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
