Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 10. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Mala Martamarija je živela pet dni. “Njen jok je bila hvalnica življenju”

Marta Maria i jej 5 (pełnych) dni życia

©Imma Cardarano

Silvia Lucchetti - objavljeno 09/07/22

Pričevanje Imme in Jacinta, ki sta zavrnila splav in hčerki, ki je živela pet dni, dala dostojanstvo človeka

To je zgodba o Immi in Jacintu, zakonskem paru, ki sta za Aleteio pričevala o njuni hčerki Martamariji, ki je živela le pet dni.

Leta 2013, eno leto po rojstvu prvega otroka, ki se je rodil po večkratnih spontanih splavih, je Imma spet zanosila. Pravi, da je bila srečna in je prve dni nosečnosti preživela veliko bolj umirjeno kot pri prvi nosečnosti.

Toda to se je spremenilo v 12. tednu nosečnosti, ko je zdravnik med pregledom nuhalne svetline ugotovil, da je nekaj narobe. Pri otroku je diagnosticiral akranijo, bolezen, ki ni združljiva z življenjem, saj ne omogoča popolnega razvoja lobanje.

Obstajala je velika verjetnost, da bo otrok umrl že med nosečnostjo, zato je ginekolog Immi predlagal splav. “Ko sem prišla domov, sem se pogovorila z možem, mu vse razložila in mu nato rekla: ‘Še vedno sem noseča.'”

“Nikoli nisva razmišljala o splavu, nikoli. Prosila sva Gospoda za dar, da bi videla otroka, to je bilo vse. Bila sem njegova mati in zame je bilo nepredstavljivo, da bi ubila svojega otroka. Hčerki je namreč še vedno bilo srce.”

Tako sta se po dveh dneh skupaj vrnila k zdravniku in mu povedala za odločitev o nadaljevanju nosečnosti.

Sprva jima je bilo težko. “Mislila sem, da se sreča, ki sem jo doživela v prvih tednih nosečnosti, nikoli več ne more vrniti. Spomnim se, da sem, ko mi je zdravnik povedal novico, rekla Bogu: ‘Gospod, zdaj me lahko samo ti podpiraš v teh devetih mesecih.’ Bila sem prepričana, da mi bo dal dar, da svojo punčko rodim živo, to gotovost sem čutila v svojem srcu in sem jo ponavljala v svojih molitvah: ‘Samo ti mi lahko pomagaš, sama tega ne zmorem.'”

Odločila se je, da bo rodila v bolnišnici Villa Betania v Neaplju, kjer nudijo tudi program Comfort care, spremstvo za družine, ki pričakujejo otroka z diagnozo, nezdružljivo z življenjem. To je pri mnogih izzvalo neodobravanje, a je Imma kljub vsemu vztrajala.

“Kljub težkim trenutkom sta mi bili moja in moževa družina vedno v oporo, nikoli nisem bila niti en dan sama. Moji sestri sta bili vedno z mano. Zelo mi je pomagala molitev, pripadam karizmatični skupini, zato je skupnost prišla k nam domov in smo skupaj molili. Oklepala sem se vere. Ko mi pravijo, da sva bila močna, odgovorim, da ni res. Nihče ni bil močan. Križ sva objela, ker drugega nisva mogla. Nisem pasivno sprejela te situacije, ves čas sem prosila: ‘Gospod, zamenjaj vodo za vino!'”

Na dan carskega reza je bila Imma v operacijski dvorani opogumljena z molitvijo župnika, skupnosti, z ljubeznijo moža in družine, toplino medicinskega osebja.

“Bilo je bolje, kot sem si predstavljala. Martamarija se je rodila 17. januarja 2014 ob 12.30. Takoj je zajokala, da so bili vsi začudeni. Spomnim se, da je ginekolog eksplodiral od veselja in rekel: ‘Imma! Poslušaj, kako joka!’ Diagnoza je bila potrjena, a moj otrok je bil živ! In to je bil prvi čudež: sama je zadihala in jokala! Njen jok je bila hvalnica življenju!”

Obkroženi z ljubeznijo sorodnikov in boter so v bolnišnici praznovali krst s popolnim obredom. Nato so doživeli še dodatno presenečenje in dar. Martamarija je živela še pet dni.

“Hranim fotografije, ko je stisnila moj prst. To je dokaz, da ni res, da ti otroci ničesar ne čutijo. Vsakič, ko so jo prinesli k meni in sem jo vzela v naročje in jo držala na prsih, se je predramila. Tudi zadnjo noč je bilo tako, le da sem začela opažati, da traja vedno dlje, da se prebudi. Takrat sem spoznala, da je prišel njen čas in sem poklicala moža.”

“Z nami je bila Franca, medicinska sestra, ki mi je vedno stala ob strani. Bili smo sami in končno sem našla moč, da sem hčerki rekla, da sva z njenim očetom pripravljena, da lahko gre, da sva srečna, ker sva jo spoznala, in jo imava rada. Povedala sem ji, da smo se Bogu zahvaljevali, da je bila z nami pet dni. Ob osmih zjutraj je Martamarija odšla v nebesa. Naslednji dan je bila še lepša, imela je angelski obraz.”

Njen pogreb so spremljale pesmi Immine karizmatične skupnosti in molitve vseh zbranih. Cerkev je bila polna ljudi. “Z zavrnitvijo splava sva hčerki izkazala ljubezen in skrb. Poskrbeli smo, da se je počutila dobrodošlo, zaželeno, ljubljeno, zaščiteno. Prejela je krst in krščanski pogreb, dali smo ji dostojanstvo človeka, ki ga splav grozljivo odpravlja.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.

Tags:
bolezenotrocismrtstarševstvo
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.