Ola in Mariusz sta poljska zakonca in starša dveh majhnih hčera. Predvsem pričujeta o izgubi treh bližnjih oseb in Mariuszovi preizkušnji z rakom. Zaradi želje po še enem otroku se je odločil, da za nekaj časa preloži zdravljenje. Po hčeri Rozi se je tako rodila še dve leti mlajša Rita, njeno ime pa pomeni upanje.
Je ime najstarejše hčere povezano s sv. Rito iz Cascie?
Ola: Ko sva izbirala ime, nisva toliko razmišljala o svetnici. Bilo nam je preprosto všeč. Rita se je rodila šest mesecev pred tem, ko je Mariusz zbolel. Za sv. Rito sem izvedela od sestre avguštinke, s katero sem študirala pedagogiko. Je pomanjševalnica imena Margherita, kar pomeni biser. To je bilo težko obdobje v našem življenju.
Začelo se je leta 2018 z nenadno smrtjo vaše mame?
Ola: Drži, mama Lilla je bila za oba najpomembnejša oseba na svetu.
Mariusz: Oli je bila mama, meni prijateljica in sodelavka v službi. Sem DJ in organizator plesov, delala sva v našem podjetju Imprateam. Nisem je klical tašča, te besede ne maram.
Ola: Zelo dobro smo se razumeli. Bila je velika izguba. Še toliko bolj, ker je bila precej mlada in tega sploh nismo pričakovali. Nismo bili pripravljeni na njen odhod. Naš svet se je podrl. To je bil najtežji trenutek v mojem življenju. Potem so sledili še drugi.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Izgubili ste otroka.
Ola: Kmalu zatem sem zanosila. Po eni strani sem bila zelo vesela, po drugi strani pa nisva mogla biti povsem srečna, pogrešala sva mamo. Težko mi je bilo vse skupaj čustveno dojeti. Kmalu sva izgubila tudi otročka, Anielo. Po splavu smo dolgo čakali na izvide, da smo jo lahko pokopali. Zelo dolgo smo se poslavljali. Na koncu smo jo pokopali poleg mame.
Mariusz: Istega leta je umrla moja babica. Druga pomembna oseba v mojem življenju. Živela je z nami.
Ola: Tri bližnje osebe so umrle druga za drugo.
Mariusz: Poskušali smo spremeniti okolje, da bi se rešili žalovanja. Za nekaj časa sva odšla v Francijo.
Ola, kmalu ste spet zanosili.
Ola: Rojstvo Roze je bila lepa izkušnja. Bilo je konec februarja 2020. Kmalu zatem so razglasili pandemijo.
Mariusz: Bil sem zadnji oče, ki je bil lahko še pri porodu. Takoj zatem so bolnišnico za obiskovalce zaprli in nikomur niso dovolili vstopa. Ko sta dekleti prišli domov, smo bili zaprti. Bila je sreča v nesreči, ker smo lahko bili skupaj, midva in Roza.
Ola: Uživali smo kratek čas. Izkazalo se je, da zaradi pandemije Mariusz ne more delati. Dogodki so bili odpovedani, nismo vedeli, kaj bo. Od česa bomo živeli? Ima specifično delo. To ni delo, kjer je delodajalcu mar za zaposlene.
Mariusz, vi ste organizator plesov in drugih dogodkov. Kaj vse organizirate?
Mariusz: Različno – od prireditev za otroke v vrtcih in šolah, prireditev za podjetja, porok, plesov, piknikov, veselic, do cerkvenih slovesnosti, srečanj mladih. Vse je bilo odpovedano ali prestavljeno. Na prelomu maja in junija se je malo premaknilo naprej, toda ostale so velike omejitve. Nobenih novih naročil ni bilo. Težko je bilo načrtovati.
Kako ste se s tem spopadli?
Mariusz: Nismo imeli prihodkov. Dobili smo pomoč države. Toda ko sediš doma, padeš iz ritma. Težka izkušnja.
Ola: Pandemija naju sicer ni spravila v depresijo, ker imava hišo z vrtom.
Mariusz: Imeli smo kam iti. Urejal sem vrt, gojil paradižnik in papriko. Stvari sem lahko delal sam, jih popravljal. In začel sem kuhati. Sam sem se naučil, zdaj pogosteje kuham. Moja specialiteta sta sirov kolač in pica.
Pandemija se je nadaljevala, vi pa ste se spopadli še z boleznijo.
Ola: Rozo smo krstili. Nekaj mesecev kasneje so Mariuszu odkrili tumor.
Mariusz: Opazil sem, da se nekaj dogaja z enim izmed mojih testisov. Ni bolelo, dostop do zdravnikov je bil otežen. Čakal sem, da mine. Po nekaj mesecih sem ugotovil, da nekaj ni v redu. Zdravnik mi je po telefonskem posvetu predpisal antibiotik. Ni pomagalo, zato sem po enem tednu odšel k drugemu zdravniku, tokrat zasebnemu. Ta je naredil ultrazvok in rekel: 95 odstotkov vaših testisov zaseda tumor. Pet odstotkov je živih. Tumor je treba izrezati, ker je življenjsko nevaren.
Je bil tumor maligen?
Mariusz: Takrat še nismo vedeli. V takih primerih ni mogoče izvesti biopsije. Tumor je treba izrezati in ga testirati.
Ste dolgo čakali na operacijo?
Mariusz: Niti ne, tri tedne. Takrat sem iskal alternativo, vendar so bili vsi zdravniki, ki sem jih obiskal, nemočni. Morali so rezati. Bilo mi je težko, ne nazadnje tudi zaradi izgube moda. Po operaciji sem imel spet odmor. Ne delam – ne služim …
Operacija je uspela. Poslali so me domov. Po enem tednu mi je začela otekati noga in vrnil sem se v bolnišnico, tokrat na kirurški oddelek. Dobil sem hudo globoko vensko trombozo desne noge. V bolnišnici sem dobil tudi izvide tumorja, šlo je za maligni tumor.
Na tej točki se spominjam Joba. Ne poznam nikogar, ki bi preživljal tako dramo.
Mariusz: To še ni konec. Čeprav sem imel tudi srečo, saj sem od zdravnika izvedel, da bi pred 20–30 leti verjetno umrl. Medicina napreduje.
Počasi se bližamo sv. Riti. Toda na poti je bila kemoterapija …
Mariusz: Računalniška tomografija je pokazala, da imam povečano bezgavko med glavno veno in aorto, v želodcu. Zdravniki so se bali, da imam morda metastaze. Napotili so me na kemoterapijo. Začel sem jo lani, 10. maja. Moral bi malo prej, a sva najprej z Olo sprejela pomembno odločitev. Prosil sem za preložitev kemoterapije.
Zakaj ste tvegali?
Mariusz: Imel sem en testis. Po kemoterapiji bi lahko postal neploden. Tudi če se to ne bi zgodilo, bi se lahko za otroka trudila šele po dveh letih. Komaj sva čakala, tega nisva želela. Odločila sva se, da se bova borila.
Ola, ali vas ni bilo strah, da se bo Mariuszu kaj zgodilo? Kako boste poskrbeli za otroke?
Ola: V sebi nisem imela strahu. Prepričana sem bila, da bomo nekako preživeli. Ne vem, kako naj temu rečem, ker so mnogi takrat spraševali, ali me ni strah. Bilo je, kot da sem na krilih Božje previdnosti. Enostavno me ni bilo strah. Morda je bil strah, a nisem pustila, da mi pride do živega. Skušala sem ne razmišljati o tem.
Niste krivili Boga, ker se vam je zgodilo toliko zla? Večina bi se v takšni situaciji ubadala z vprašanjem: “Zakaj jaz?”
Ola: Nihče od naju ni imel takšnih občutkov ali misli. Sama sem se zadeve lotila po principu: “Gospod, če spočneva otroka, je tako moralo biti. Če ne, pomeni, da ne. Težko je.”
Pogum se je “izplačal”. Otrok je rasel v maminem trebuhu, očku so izpadali lasje … Takrat je hodil na kemoterapijo. Toda sanje so se uresničile. Rodila se je Rita.
Mariusz: Pravkar sem prejel še en kontrolni rezultat. Vse je čisto. Tudi tromboza se je umirila. Živel naj bi normalno življenje, kontrolo imam čez eno leto. Imava dve ljubljeni hčerki!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
