“Bila sem jezna na Boga, toda v Medžugorju sem prejela milost odpuščanja”

Ko je bila še otrok, je izgubila mamo, pri 19 letih ji je umrl še oče. Ornellino srce je bilo zaradi vseh dogodkov polno jeze. A na festivalu mladih v Medžugorju se je v njej začelo nekaj spreminjati: "Mati Elvira je dejala, da moramo odpustiti družini in se pomiriti s preteklostjo."

To je zgodba o Ornelli in o tem, kako se ji je življenje spremenilo, ko je v Medžugorju prosila Marijo, da ji odpre pot do sreče ter ji pokaže Božjo voljo.

Ornella je bila zaradi svoje življenjske zgodbe pogosto žalostna in jezna, težko je razumela, da ima Bog tudi zanjo pripravljeno pot. Pri devetih letih ji je umrla mama, deset let pozneje pa je izgubila še očeta: "V teh letih sem trpela za depresijo, bulimijo, anoreksijo." Pri 22 letih je odšla v Medžugorje na festival mladih, kjer je ponovno našla smisel.

"Tam sem videla sestro Elviro, ki je govorila, da moramo odpustiti družini in se pomiriti s preteklostjo. Skakala je, bila je vesela in pomirjena s svojo življenjsko zgodbo. Zame je bilo to nekaj neverjetnega."

Srečanje s sestro Elviro je bilo v njenem življenju odločilno. V srcu je začutila željo, da bi prosila Marijo, naj ji pomaga sprejeti pretekle dogodke in žalost, ki jo je ob tem doživela.

"Marijo sem prosila za milost, da začnem odpuščati Bogu, ker mi je namenil takšno zgodbo. Tam sem počasi začela pot vere in se vsako leto vračala v Medžugorje. Vedno imam veliko željo prisluhniti materi Elviri in članom skupnosti Cenacolo, ker v njih vidim veselje, srečo in predvsem svobodo. Kljub temu, da nimajo ničesar."

Po romanju v Medžugorje se je vrnila domov in začela pot vere in zaupanja v Boga. Začela je hoditi v cerkev, toda še vedno je bila nemirna, žalostna. Počutila se je kot bogati mladenič iz evangelija:

Začela je delati v digitalnem marketingu, kjer vse temelji na številu všečkov in sledilcev. Počutila se je pomembno.

"(…) Želela sem zmagati (…) Želela sem biti prva, vedno sem želela preseči samo sebe. Nikoli v življenju nisem jemala drog, toda moja droga je bil ponos in vsak dan sem se hranila s to drogo, zaradi katere sem imela občutek, da sem nekaj več."

Z večjim številom sledilcev so rasli njeni zaslužki in uspehi, a Ornella se je kljub temu počutila izpraznjeno. V nekem trenutku se je odločila iti za svojimi sanjami in odšla živet v ZDA.

"Neke noči, ko sem bila v New Yorku, kjer sem praktično živela svoje sanje, sem ponoči gledala v nebo in opazila, da ni zvezd. Zaradi luči nebotičnikov zvezde niso mogle priti do izraza in takrat sem spoznala, da sem naredila isto v svojem življenju. Dosegla sem vse svoje sanje, zadovoljila sem sebe, vse svoje potrebe, a sem obenem izklopila božje sanje zase.

Po nekaj dneh od tega dogodka se je spet odpravila v Medžugorje in drugič prosila Marijo za milost, naj razsvetli njeno življenje, naj ji pokaže, kaj Bog hoče od nje:

Ornella je nato vstopila v skupnost Cenacolo ter prvič v življenju doživela pravo svobodo, da je otrok, bitje, željno dajanja in prejemanja ljubezni. Tam je odkrila, da je Bog dobri oče, ki nas ljubi take, kot smo.

"Odločila sem se, da zapustim vse, svoje delovno mesto in finančno varnost, da bi zaživela v skupnosti. Vstopila sem za 30 dni, sedaj sem tukaj že tri leta in sem vesela, da živim prave odnose, nič več se ne peham za všečki, sledilci, ampak me napolnjujejo odnosi z ljudmi, ki me objemajo v moji revščini.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.