Kaj je bil tistile človek, oropan, ranjen in napol mrtev v jarku ob cesti iz Jeruzalema v Jeriho, duhovniku in levitu, in kdo je bil isti človek nekemu popotnemu Samarijanu, to je pomembno vprašanje, na katero moramo odgovoriti, ko beremo to znano priliko.
Za pomembno vprašanje gre, do kdaj nam je človek še človek, in za staro vprašanje, ki se ga lotevajo tudi Grki z Antigono, za zgodbo, ki nam skuša dopovedati, da smo ljudje drug drugemu “bližnji” – ali pa nismo več ljudje. Ne živimo namreč naključno drug z drugim, zato tudi ne moremo živeti drug mimo drugega.
Kar bližnjega dela bližnjega, pa je bližina, ne oddaljenost, bližina, ne ravnodušnost, da nas njegove bolečine bolijo in njegovo veselje veseli. Da ima svoje dostojanstvo, ki mu ga nič in nihče ne more vzeti, da ga torej ne izvzamemo iz svojega življenja, kakor da bi bil tujek, ki moti in ne spada vanj. Ne, treba ga je razumeti kot nekaj normalnega za moje življenje, nekaj, kar je njegov sestavni del, tudi če ruši moje načrte, kot jih je recimo duhovniku in levitu, da sta šla “mimo”.
Dehumanizacija
Natanko se ve, zakaj sta se tistemu napol mrtvemu revežu v priliki izognila oba posvečena. Ta človek bi bil prav lahko že mrtev, če pa se dotikaš mrliča, po postavi tvegaš tako imenovano obredno nečistost, zaradi katere ne bi smela pristopiti k bogoslužju.
Četudi je razumljivo, da sta s tem ubranila svojo službo in položaj, četudi lahko rečemo, da sta imela v sebi dober namen, pa to njuno izogibanje seveda še ni opravičljivo. Življenje nekega človeka sta namreč s tem svojim obnašanjem čisto popredmetila, naredila sta ga za nekaj, kar je mogoče postaviti pod vprašaj, o čemer je mogoče debatirati, čemur se je mogoče tudi odpovedati.
To pa ni tako nedolžna stvar, s takim izogibanjem, predvsem z opravičljivo brezbrižnostjo do kogarkoli se namreč nekega človeka dehumanizira. Naredimo ga za kos mesa, za številko v statistiki, ki bi lahko bila ali pa ne, vseeno, ker na nas tako ali tako ne vpliva.
Človek pa je človek in nič drugega. In če ga na kakršenkoli način takole dehumaniziramo, s tem nezavedno v sebi in družbi legaliziramo zlo. In potem je vse, kar služi našim ciljem, dovoljeno, opravičljivo, da z nekom delamo karkoli, tudi da se ga znebimo. Ne, tega niso delali samo nacisti v taboriščih, ko človek ni več naš “bližnji”, razčlovečimo tudi današnjega človeka. Mojega soseda.
Mar
Zato je dobro, da nas je pred to priliko vsaj malo sram. Sram pred vprašanji, ki zbujajo slabo vest; dobro je nekoliko zardeti pred samim seboj, saj se zdi, da je prav ta rdečica na licih nek premik bliže k svojemu bližnjemu. Da nam spet postane mar in jo je zato Jezus povedal, da ostanemo “bližnji”, da bi vsak človek za nas za vedno ostal človek in nič drugega.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 27.
